Einstein je imel dva znanstvena idola – Isaaca Newtona in Jamesa Clerka Maxwella. Prvi ga je očaral s svojimi zakoni gibanja, drugi pa z zakoni elektromagnetizma. Težava je bila v tem, da v njunih razmišljanjih ni bilo vse tako, kot »bi moralo«. Newton je trdil, da hitrost nikoli ni absolutna ampak je vedno relativna glede na točko opazovanja. Če stojimo in se recimo vlak pelje s hitrostjo 60 km/h mimo nas, je njegova hitrost glede na nas res 60 km/h. Če pa sedimo recimo v drugem vlaku, ki pelje v isto smer s hitrostjo recimo 40 km/h, se vlak glede na nas giblje le še 20 km/h. In enako velja, če se vozimo proti njemu s 40 km/h, le da se sedaj hitrost glede na merilno točko sešteje in je videti kot da drvi proti nam s 100 km/h. In vsi ti zakoni veljajo za Zemljo, Sonce in celotno Mlečno cesto. In potem je prišel Maxwell in vse skupaj postavil pod vprašaj. Ugotovil je namreč, da je hitrost elektromagnetnih valov, kot na primer svetlobe, konstantna ne glede na točko gledišča. To dvoje nekako ne gre skupaj. Če so Newtonovi zakoni univerzalni, zakaj bi bila hitrost svetlobe izjema? Kdo se moti? Newton? Maxwell?
Einstein je tuhtal in tuhtal… In stuhtal… Oba imata prav, le Newtonovo idejo je bilo potrebno malce popraviti. In to tako, da čas ni več konstanten ampak se spreminja glede na točko opazovanja. Tako je nastala ideja o dilataciji oziroma podaljšanju časa, ki je osnova za njegovo posebno teorijo relativnosti. Saj veste, tisti znani E=mc2.
Več v spodnjem videu, kjer je celotna zadeva dokaj simpatično razložena, zelo zanimiv članek v slovenščini pa lahko najdete na tem naslovu.
Vir: Science ABC/YouTube
