Da, bili so na Luni

Dvomi o tem, da naj so astronavti ameriške vesoljske agencije NASA pristali na Luni, se pojavljajo že od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kdo je bil prvi, ki je prišel na dan s takšno trditvijo, sicer ni znano, ve pa se, kdo je zgodbo prvi »populariziral«. To je bil pisec Bill Kaysing, ki je leta 1976 v samozaložbi izdal knjigo  z naslovom We Never Went to the Moon: America’s Thirty Billion Dollar Swindle, kar bi se v prevodu glasilo nekako Nikoli nismo bili na Luni: Ameriška 30-milijardna prevara. Knjiga je izšla le nekaj let po odpravi Apollo 17, zadnji Nasini odpravi, v okviru katere so pristali na Luni in je hitro postala nekakšna biblija zanikovalcev tega dogodka. V knjigi je bilo navedenih kar nekaj trditev, ki so bile sicer kaj hitro ovržene, a jih pristaši teorije zarot kljub temu uporabljajo še zdaj - od tega, da astronavti ne bi preživeli prečkanja Van Allenovih sevalnih pasov, do tega, da na fotografijah in filmskih zapisih ni videti zvezd, da pod lunarnim modulom ni kraterja, ki bi ga morali povzročiti motorji ob pristanku in še kaj bi se našlo.

O tem, kaj je vodilo Kaysinga v »križarski pohod« smo pisali aprila, tokrat pa vam predstavljamo video, ki bo privržence teorij zarot še dodatno spravil v slabo voljo, saj dokazuje, da posnetkov z Lune s tehnologijo, ki je bila na voljo leta 1969, preprosto ni bilo mogoče ponarediti. Dokazi, o katerih govorijo seveda niso nič novega, so pa v tem videu dokaj zabavno prikazani.


In o čem govorijo v videu? O te, da je forenzična analiza fotografij na primer pokazala, da takšnega položaja senc, kot jih vidimo na njih, na Zemlji preprosto ne bi mogli poustvariti. So namreč popolnoma vzporedne, kar kaže na vir svetlobe, ki je zelo oddaljen od predmeta, ki pušča senco. Recimo 150 milijonov kilometrov oddaljeno Sonce. Če bi hoteli poustvariti kaj takega, bi potrebovali več milijonov laserskih žarkov, kar pa bi pri takratni ravni laserske tehnologije pomenilo nemogoč podvig. Takratni laserji so bili namreč ogromni in več milijonov bi jih bilo nemogoče stisniti skupaj, da o tem, da jih takšno število ni bilo na vsem svetu skupaj in da bi, tudi če bi jih bilo toliko na voljo, vse skupaj stalo več kot celoten vesoljski projekt, niti ne govorimo. Poleg tega pa so bili takratni laserji le rdeči, kar pomeni, da barvne fotografije, kot jih imamo, na tak način sploh ne bi mogle nastati. Dandanes bi tovrstne fotografije lahko mimogrede ustvarili s pomočjo računalniške grafike, ki pa je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja še ni bilo.

A to je seveda le eden od mnogih dokazov o tem, da so res bili »tam gori«. Če še vedno ne verjamete in vas tehnološki ne prepričajo, vas bodo mogoče politični. Filmski signal pristanka so prestregle tudi druge države, ne le ZDA. Ujeli so ga tudi v Avstraliji, Španiji, Veliki Britaniji in, kar je najpomembneje, tudi v takratni Sovjetski Zvezi, ki je bila zagrizen tekmec ZDA v vesoljski tekmi. Če bi sovjeti imeli vsaj minimalne dokaze o tem, da je bilo vse skupaj zrežirano, bi o tem kričali na ves glas…

Vir: truTV/YouTube