Poleg soli v morski vodi najdemo tudi sulfate, magnezij, kalij, bromide, fluoride, zlato in tudi uran. Slednjega je sicer zelo malo, le okoli 3 mikrograme na liter, res pa je, da je morske vode ogromno in ocenjuje se, da je v morju okoli 500-krat več urana kot ga je mogoče pridobiti z rudarjenjem. V morju naj bi ga bilo okoli 4 milijarde ton, kar je dovolj za pogon 1000 gigavatnih fisijskih reaktorjev 100.000 let. Poleg tega je uran v morski vodi v tako imenovanem psevdo-ravnovesju. To pomeni, da če bo ostal v obstoječih koncentracijah, se dodaten ne bo raztapljal iz skalovja, ki sestavlja morsko dno. Če pa bi se koncentracija znižala, bi se raztapljanje spet sprožilo. Če upoštevamo še to dejstvo, je iz morske vode mogoče potegniti skupaj okoli 100 trilijonov ton urana, kar je pri obstoječih energetskih potrebah dovolj za naslednjo milijardo let. Do takrat pa se bomo verjetno že spomnili kakšnega drugega vira, mar ne…
In kako poteka ekstrakcija urana iz morske vode? Japonski Inštitut za Jedrsko energijo je pred časom izdelal preproge, narejene iz posebnih polimerov, ki filtrirajo uran iz morske vode, a se je metoda izkazala za predrago. Nato so pri ameriškem Oak Ridge National Laboratory razvili cenejši postopek, ki je vključeval polimere, dopirane (nadzorovano »umazane«) z amidoksimom in potem obsevane. A tudi ta metoda, čeprav bolj učinkovita od japonske, je bila predraga. Strokovnjaki zgoraj omenjenih PNNL in LCW so razvili še cenejšega. Ta namesto dragih polimerov uporablja navadna akrilna vlakna, ki so neprimerno cenejša, hkrati pa jih je mogoče tudi ponovno uporabiti.
Podrobnosti procesa še niso razkrili, a PNNL pravi, da so v testu, v katerem so uporabili tri štrene s po enim kilogramom vlaken, ki so jih namočili v kad in preko njih speljali morsko vodo, v treh mesecih pridobili okoli 5 gramov uranovega oksida oziroma »rumene pogače«. To se sicer ne sliši veliko, a glede na količino obstoječe morske vode, bi se z širšo uporabo metode lahko tega urana kar nabralo. Poleg pridobivanja urana bi lahko metodo uporabili tudi za odstranjevanje onesnaženja voda s težkimi kovinami.
LCW je sedaj v fazi patentiranja postopka in iskanja sredstev za postavitev večjega testnega »rudnika« v vodah Mehiškega zaliva.
V spodnjem videu lahko vidite, kako je potekal test.
Vir: PNNL
