Zakaj ravno na Tibetanski planoti? Zato, ker je ta planota pomembne napajalni vir najpomembnejših kitajskih rek – Janceja, Mekonga in Rumene reke. Projekt že teče, saj nekaj sto peči oziroma gorilnikov že stoji, vsak od njih pa naj bi »proizvedel« dovolj dežja za okoli pet kvadratnih kilometrov. Kitajci bi s projektom radi pokrili dobrih 1,6 milijona kvadratnih kilometrov, kar je približno trikratna velikost Španije.
Peči oziroma gorilniki so bili razviti v okviru vojaškega programa, ki se je ukvarjal z idejo spremembe vremena v obrambne namene, a se je ta izkazala za ne preveč učinkovito, zato so sedaj spremenili njeno namembnost.
Seveda je projekt dvignil kar nekaj obrvi tako na Kitajskem kot tudi drugje v svetu. Ne le zato, ker bi takšna količina srebrovega jodida lahko škodovala ljudem, ki živijo na teh območjih, težava je tudi v tem, da umetno ustvarjanje dežja na nekem področju pomeni pomanjkanje na drugem: »Če ustvarjate dež na področju, kjer običajno ne dežuje, jemljete vlago iz zraka na področjih, ker pa bi deževalo,« je povedal Adam Sobel, meteorolog na univerzi Columbia. A Kitajci se za tovrstna opozorila očitno ne zmenijo prav veliko in so nad svojimi dosežki celo zelo navdušeni: »Včasih je začelo snežiti skoraj isti trenutek, ko smo zagnali gorilno komoro. Kot bi stali na odru kakšne čarovniške predstave,« je komentiral eden od sodelujočih znanstvenikov.
Vir: South China Morning Post
