Gre za enega od več elementov načrta, ki ga je Luxonova vlada predstavila kot 100-dnevni načrt za prvih nekaj mesecev svojega mandata. Ukrep je posledica obljube, dane v predvolilni kampanji, s katero naj bi zaustavili upadanje stopnje pismenosti v državi, z njim pa naj bi preprečil moteče vedenje in pomagal učencem, da se osredotočijo. »Dobre šole, kot je ta, ki so že sprejele takšno odločitev in je to dolgoletna praksa, dosegajo bistveno boljše izobraževalne rezultate,« je dejal. Luxon je pohvalil tudi šolo Manurewa Intermediate, ki jo je obiskal, ker je učencem zagotovila, da imajo vsak dan eno uro branja, pisanja in matematike, kar je še ena od politik, ki jo namerava njegova Nacionalna stranka uvesti na državni ravni kot obvezno.
Raziskovalci na Novi Zelandiji so lani v poročilu opozorili na skrb vzbujajoč padec stopnje pismenosti v šolah, saj manj kot polovica mladih v državi izpolnjuje standarde branja in pisanja za svojo starost. Na mednarodni ravni se Nova Zelandija na lestvicah uspešnosti učencev pri branju in pisanju, matematiki in naravoslovju navadno dobro odreže, čeprav so rezultati na najnovejši lestvici PISA za leto 2022 razmeroma daleč od najuspešnejših držav, kot so Kitajska, Singapur, Japonska, Južna Koreja, Estonija in Švica.
Zagovorniki načrta pravijo, da telefoni odvračajo pozornost, in da dokazi govorijo o njihovem slabem vplivu predvsem na učence s slabšim uspehom, kritiki pa menijo, da prepovedi niso učinkovite in da bi bilo dolgoročno bolje, če bi prizadevanja usmerili v vključitev uporabe telefonov.
In kje smo na lestvici PISA mi? Malce nad povprečjem OECD in nekaj mest pred Novo Zelandijo. Bi torej veljalo o čem podobnem razmisliti tudi pri nas?
Vir: DW, PISA
