Oči povedo skoraj vse…

Motnje avtističnega spektra (ASD) in motnja hiperaktivnosti s pomanjkanjem pozornosti (ADHD) sta sicer res vedno bolje razumljeni težavi, vendar ju zdravniki še vedno težko ločijo med seboj. Južnoavstralski raziskovalci pravijo, da so našli posebne biomarkerje, ki bi lahko omogočili diagnosticiranje in razlikovanje teh dveh bolezni s preprostim očesnim pregledom.

Motnja hiperaktivnosti s pomanjkanjem pozornosti (ADHD) je pogostejša od obeh bolezni, saj prizadene približno 5-8 odstotkov otrok, predvsem dečkov, in pogosto traja tudi v odrasli dobi. Ima razmeroma širok spekter simptomov, ki se odražajo predvsem v nepozornosti, hiperaktivnosti, impulzivnosti, pozabljivosti, neorganiziranosti, nemiru, nenehnem govorjenju in povzročanju hrupa. V mnogih primerih jo je mogoče zdraviti s stimulativnimi zdravili, kot sta metilfenidat (Ritalin) in deksamfetamin.

Motnje avtističnega spektra (ASD) so redkeje diagnosticirane in prizadenejo približno 1 odstotek prebivalstva. Diagnozo motnje avtističnega spektra je veliko težje določiti, saj so simptomi veliko bolj raznoliki po vrsti in resnosti ter se med posamezniki zelo razlikujejo. Simptomi lahko vključujejo težave pri socialnih interakcijah in komunikaciji, težave pri prehajanju med dejavnostmi, netipično osredotočenost na podrobnosti in nenavadne reakcije na določene občutke. Zdravljenje je bolj osredotočeno na izobraževanje in prilagajanje kot na zdravila.

V osnovi gre torej za dve zelo različni stanji, ki pa se pogosto prekrivata, zato je težko razlikovati med njima in otroke usmeriti na pravo pot zdravljenja. Raziskovalci so zato iskali bolj jasne in nedvoumne načine identifikacije enega ali drugega iskali v obliki kakršnihkoli biomarkerjev. In skupina avstralskih, kanadskih in britanskih znanstvenikov meni, da so jih našli, določiti pa jih je mogoče s pregledom mrežnice, imenovanim elektroretinogram (ERG). ERG je standardni diagnostični test, ki ga za ugotavljanje motenj mrežnice oftalmologi uporabljajo že od 40. let prejšnjega stoletja. Pacientu se prikažejo utripi svetlobe ali določeni vzorci, elektroda v obliki tankega vlakna ali kontaktne leče, ki je v stiku z roženico, meri električno aktivnost v mrežnici.

V študiji je bilo z ERG pregledanih 55 oseb z diagnozo ADS, 15 oseb z diagnozo ADHD in 156 kontrolnih oseb, starih od 3 do 27 let. Med kontrolnimi osebami, osebami z motnjami avtističnega spektra in osebami z ADHD, so bile ugotovljene pomembne razlike v ravni energije tako imenovanih valov b in oscilacijskih potencialov. Pri osebah z ADHD so se pokazale višje, pri osebah z motnjami avtističnega spektra pa nižje splošne ravni energije ERG kot pri kontrolnih osebah.

Takšna metoda iskanja nevrofizioloških sprememb s pomočjo pregleda mrežnice pa ni uporabna le za diagnosticiranje ADS in ADHD. Raziskovalci menijo, da bi jo bilo mogoče uporabiti tudi za odkrivanje številnih drugih nevroloških stanj, zato bodo z raziskavami nadaljevali.

»Vedno bolj ugotavljamo, da so oči ključ do razumevanja možganov,« je dejal Dr. Fernando Marmolejo-Ramos, soavtor študije in strokovnjak za človeško in umetno kognicijo na Univerzi Južne Avstralije. »Čeprav bodo potrebne nadaljnje raziskave nepravilnosti v signalih mrežnice, ki so značilne za te in druge nevrorazvojne motnje, pa dosedanje ugotovitve kažejo, da smo na pragu nečesa neverjetnega. Oči bi lahko razkrile zelo veliko.«

Raziskava je bila objavljena v publikaciji Frontiers in Neuroscience.

Vir: Flinders University