Znanstveniki se že od 19. stoletja ukvarjajo z vprašanjem ali gravitacijska sila med zemljo in luno vpliva na seizmične aktivnosti na zemlji. Nekaj dokazov je kazalo na to, da plimovanje, ki se zgodi dvakrat dnevno, lahko povzroči počasne tresljaje tal, a mislilo se je, da je vse skupaj omejeno na večje prelomnice kot je na primer San Andreas ob zahodni obali ZDA.
Novi dokazi pa kažejo, da je povezanost med plimovanjem in potresi precej večja, kot so mislili. Geologi univerze v Tokiu so preiskovali seizmične podatkovne baze in ugotovili, da so se nekateri najmočnejši potresi (magnitude preko 5,5) zgodili takrat ko je bila gravitacijska sila najmočnejša. Takšni primeri so vsaj trije – potres magnitude 9,3 na Sumatri leta 2004, potres magnitude 8,8 v Čilu leta 2010 in potres magnitude 9,9 v japonski Fukušimi leta 2011.
Podrobnosti o tem, kako nastanejo tako močni potresi so nerazjasnjene, znanstveniki pa menijo, da gre za serijo manjših razpok, za katere je krivo tudi plimovanje, ki na koncu pod vplivom gravitacijskih sil povzročijo večji prelom, posebej pri polni luni ali mladi luni, saj so takrat gravitacijske sile najmočnejše.
Seveda pa znanstveniki na to temo še niso povedali zadnje besede. Gravitacijska sila med zemljo in luno namreč še zdaleč ni edini povzročitelj potresov in v geoloških krogih na to temo poteka burna debata med tistimi, ki menijo, da je vpliv lune precejšen in tistimi, ki menijo, da je minimalen. A vpliv dejansko obstaja in to spoznanje bo znanstvenikom dalo še en kamenček v mozaik razumevanja nastanka in poteka potresov.
Vir: Nature Geoscience
