A rimske in arabske številke niso bile edine, ki so se uporabljale na evropskih tleh. Obstajala je še tretja različica, ki so jo razvili in uporabljali menihi reda cisterijancev med 13. in 15. stoletjem. Šlo je za tajni številski zapis, ki so ga poznali le cistercijanski menihi, javnost pa je zanj izvedela šele pred slabimi dvajsetim leti, ko ga je v svoji knjigi »The Ciphers of the Monks« opisal britanski zgodovinar David A. King.
In kako so videti ta števila? Kot lahko vidite zgornji sliki, so videti kot bi se igrali Vislice. A je zadeva dokaj zanimiva. Na naslovni sliki so namreč zapisna štiri štirimestna števila – 1410, 4173, 5750 in 1368.
V osnovi gre za desetiški zapis, torej se uporabljajo števila od 0 do 9, le da so zapisana precej drugače. Navpična črta je 0, nato pa sledijo »dodatki« ki ponazarjajo števila od 1 do 9.
A zadeva se tukaj šele prične komplicirati, saj se te številke nato združujejo v skupine po največ štiri in s tem tvorijo števila o 0 do 9999. Večjih zapis ne omogoča. In kako se združujejo? Če na sredini ničle, torej navpične črte potegnemo vodoravno črto, bi dobili nekako štiri četrtine. Zgornja desna predstavlja enice, zgornja leva desetice, spodnja desna stotice in spodnje leva tisočice.
Prvo število je torej 1410, saj ima nič enic, eno desetico, štiri stotice, in eno tisočico.
Cistercijanski zapis seveda ni uporaben za računanje, je pa za recimo datume, označevanje strani knjig, pravzaprav podobno kot rimske številke, torej v primerih, ko so števila uporabljena za označevanje in ne za matematiko, so pa ga uporabljali tudi za šifriranje in to še dolgo po tem, ko so ga tudi cisterijanci zapustili in pričeli uporabljati »neverne« arabske številke.
Več v spodnjem zanimivem videu kanala Numberphile.
Vir: Numberphile/YouTube
