Celice v živih organizmih se ves čas razmnožujejo, med tem razmnoževanjem pa lahko pride do »napak«, ki jih imenujemo mutacije, ki lahko privedejo do rakavih obolenj. Večji kot je organizem, več celic ima, zato je tudi možnosti za mutacije več in s tem tudi tveganje za nastanek raka med staranjem. Drži? Logično je, mar ne?
Raziskave so pokazale, da dejansko je oziroma da je tveganje za nastanek raka dejansko povezano z velikostjo telesa, od višjih ljudi do večjih psov. Toda ali to pomeni, da je pri velikih živalih, ki živijo dolgo, stopnja obolevnosti za rakom višja kot pri manjših in kratkoživih organizmih? Izkaže se, da to ne drži in da pride do tako imenovanega »Petovega paradoksa«. Pojav je dobil ime po epidemiologu z imenom Richard Peto, ki je odkril, da stopnje kancerogeneze med vrstami niso enake. Ugotovil je, da je pri nekaterih večjih vrstah, kot so kiti in sloni, zelo malo znakov raka, čeprav gre za ogromne živali, ki tudi dolgo živijo.
Znanstveniki že dolgo vedo, da je vsaka vrsta razvila svoje edinstvene sposobnosti za zatiranje raka, se pa zelo radi ukvarjajo s sloni. To pa zato, ker imajo te živali podobno življenjsko dobo kot ljudje, kljub svoji velikosti pa ne kažejo veliko znakov raka niti v visoki starosti. Ocenjuje se, da za rakom v starosti zboli le 5 odstotkov slonov in kar 25 odstotkov ljudi.
In kako se ti veliki sesalci lahko izogibajo raku? Študija, izvedena nekaj let nazaj je pokazala, da je zato kriv gen p53. Ta gen kodira beljakovino, znano tudi pod imenom p53, ki je ključna zaščita celic in deluje podobno kot varuh, katerega naloga je, da ustavi delitev celice, ko zazna kakršno koli poškodbo ali mutacijo DNK. Kadar gen p53 ne deluje pravilno, se lahko poškodovane celice razmnožujejo in rakavo tkivo se kopiči. Motnje v delovanju tega gena naj bi bile pomembne pri več kot polovici vseh rakavih obolenj pri ljudeh, vendar imamo ljudje le eno kopijo tega gena, sloni pa kar 20. A zgodba se ne konča pri p53.
Aktivnost beljakovine p53 v celici uravnava drug gen, znan kot MDM2, ki kodira drugo beljakovino, ki pa deaktivira protein p53. Pot p53-MDM2 je bistvena za delovanje zdravih celic - p53 preveri zdravje celice, MDM2 pa prepreči, da bi p53 sprožil celično smrt in pošlje signal, da je vse v redu, kar pa nujno, da je res. Ker imamo ljudje le eno kopijo gena p53, MDM2 ne potrebuje veliko, da »prevzame oblast« in omogoči razmnoževanje rakavih celic, pri slopnih, pri katerih lahko beljakovina p53 zavzame več deset različnih molekularnih oblik, je možnosti za »napako« MDM2 veliko manj in s tem tudi možnost, da bi se rakave celice »interpretirale« kot zdrave in bi jim bilo dopuščeno razmnoževanje.
Bo to spoznanje pripomoglo pri iskanju novih poti zdravljenja raka pri ljudeh? Zelo verjetno, saj bodo znanstveniki mogoče našli nove ideje, kako aktivirati molekule p53 in s tem telesu pomagati, da prepozna rakave celice in prepreči njihovo razmnoževanje.
Raziskava je bila objavljena v publikaciji Molecular Biology and Evolution.
Vir: Univerza Oxford
