Gospodarsko mogoče res, pogled s klimatološkega zornega kota pa kaže, da bi se s to potezo krepko ustrelili v koleno. Prekritje s solarnimi ploščami bi namreč Saharo ohladilo do te mere, da bi tam pričele nastajati padavine in jo spreminjati v zeleno pokrajino. A to je šele začetek. Znanstveniki so namreč že pred časom ugotovili vzročno povezavo med vremenom nad Saharo in - vremenom nad amazonskim deževnim pragozdom. Če je bilo kakšno leto nad Saharo več padavin, jih je bilo nad Amazonsko malo in obratno, suša nad Saharo pomeni več dežja nad Amazonko. Simulacije so pokazale, da bi ohlajanje Sahare povzročilo pojav velikih ciklonskih področij nad Atlantikom, ta bi povzročila pomanjkanje dežja nad amazonskim pragozdom in ta bi se počasi spremenil v puščavo.
A tu soodvisnosti med Saharo in Amazonko še ni konec. S pomočjo Nasinega satelita Calypso so znanstveniki namreč zaznali še eno pomembno povezavo med njima. Vetrovi, ki pihajo nad Saharo, vsako leto dvignejo za okoli 182 milijonov ton puščavskega peska oziroma prahu in ga odpihnejo proti 4300 km oddaljeni Južni Ameriki, kjer skupaj z dežjem pade na deževni pragozd, kar ima za slednjega zelo »blagodejen« učinek. Saharski prah namreč vsebuje veliko količino fosforja, ki je zelo dobro gnojilo za tamkajšnje rastlinstvo. Amazonski pragozd obstaja torej zato, ker obstaja Sahara.
Z uničenjem Sahare bi torej uničili nekaj, kar zdaj velja za »pljuča« sveta. ▪
