In zakaj ravno micelij? Zato, ker velja za naravnega čistilca, ki v zemlji »išče« odpadni material in ga pretvarja v hranilne snovi. Poleg tega ima sposobnost nevtralizacije cele vrste strupenih substanc, zato so ga med drugim recimo uporabili tudi za čiščenje posledic jedrske nesreče v Černobilu.
In prav to je tudi ideja avtorjev krste – človeku ponuditi možnost zaključevanja življenjskega kroga tako, da s svojo smrtjo obogati zemljo, v katero je pokopan, ne pa da jo onesnažuje z umetnimi masami in kovinami. Proces razgradnje takšne krste in posmrtnih ostankov naj bi potekal neprimerno hitreje kot pri obstoječih metodah. Lakiran les tradicionalnih krst, kovinski dodatki, sintetični materiali ter sintetična oblačila za razpad potrebujejo tudi več kot deset let, »živi kokon«, kot so poimenovali, pa se, skupaj s posmrtnimi ostanki, razgradi že v dveh letih.
Izdelava oziroma vzgoja takšne krste traja več tednov. Micelij se vzgaja v posebnih kalupih, da dobi obliko krste, nato pa se na naraven način osuši, s čemer se prekine njegova rast. Ko se takšna krsta pokoplje in pride v stik z vodo, micelij ponovno zaživi in prične s svojo »reciklirno funkcijo«.
Prvi Živi kokoni so že izdelani, dve nizozemski podjetji pa sta jih že uvrstili v svojo ponudbo.
Vir: Dutch News
