Pisalo se je leto 1909, ko je Marcel Leyat, inženir iz mesteca Die (?) na jugovzhodu Francije razvil in izdelal svoje prvo letalo. In potem mu je zmanjkalo denarja, vojska, ki je nadzirala tedanjo letalsko industrijo pa za njegovo znanje ni pokazala zanimanja, tako da je možak moral letalske sanje dati na stranski tir. A ne popolnoma, saj se je preusmeril v nekaj, čemur je rekel »letalo brez kril« ali po domače – propelerski avtomobil. Menil je, da bi aerodinamični principi, ki omogočajo letalu leteti, bili uporabni tudi pri cestnih vozilih, ki bi, po njegovih izračunih, na ta način postala hitrejša in porabila manj goriva.
In ga je izdelal. Za razvoj je sicer potreboval pet let in precejšnjo vsoto denarja, a ker je bila pariška elita v tistem času obsedena s hitrostjo, finance očitno niso bile problem. Leyat je svoje vozilo, imenoval Hélica oziroma Helicycle (iz gršega helix – spirala), narejeno pa je bilo, no ja, precej grozljivo. Karoserija vozila je imelo obliko kapljice, izdelana pa je bila, da bi bilo vozilo kar najlažje, iz vezanega lesa. Hélica je imela na prednji strani nameščen 1,5-metrski propeler, pričvrščen na fiksni aluminijasti kolesi, krmilila pa se je preko zadnjega kolesa. Najprej enega, kasnejši model pa je imel tudi zadaj dve.
Kot lahko vidite na zgornjem posnetku iz leta 1924, je ta 250-kilogramski avtomobil dejansko vozil, še več, Leyatu je uspelo celo pridobiti dovoljenje za javno cestno vožnjo in celo za serijsko proizvodnjo. Slednja je dejansko tudi »stekla«, izdelanih je bilo 30 avtomobilov, prodanih 23 (do danes sta se obdržala dva), nato pa je javnost ugotovila, da je stvar prenevarna, preglasna, prehitra pre… Skratka ne vsota ampak produkt nevarnosti… Da bi nekdo s takšnim vozilom dirkal po cesti 170 km/h, si niti sedaj ne moremo predstavljati, kaj šele pariška elita pred skoraj 100 leti.
Hélica sicer ni bil ravno dolgoživ avtomobil, se pa lahko ponaša z nazivom »prvi in edini serijski propelerski avtomobil na svetu«. Tudi to je nekaj…
Vir: Helica, slike: Jorbasa Fotografie/Flickr/Creative Commons, YouTube/British Pathé, Rama/Creative Commons
