Najprej cestne ovire. Te načeloma res znižujejo hitrosti vozil, ki vozijo čeznje, težava pa je v tem, ker pospeševanje in zaviranje povzroča večje emisije ogljikovega dioksida in porabo goriva, s čemer se ekološko osveščeni seveda ne strinjajo najbolj. Tu in tam kakšna ovira je seveda v redu, prepogoste pa ne.
Kaj pa omejitve hitrosti? V Veliki Britaniji so pred časom izvedli raziskavo in ugotovili, da kar 81 odstotkov voznikov ne upošteva omejitve hitrosti na 30 km/h in predvidevamo, da je ta odstotek podoben tudi pri nas. A to še ni najhujše – v nekaterih primerih se je celo izkazalo, da so večje omejitve celo povečale število mrtvih in težje poškodovanih pešcev in kolesarjev. Kako pa to?
Na cesti niso težava le vozniki motornih vozil, svoj del krivde nosijo tudi pešci in kolesarji. Ti namreč postanejo precej manj previdni če vedo, da na nekem delu velja recimo omejitev na 30 km/h, kot pa če velja klasičnih 50 km/h. A na žalost je tako, da lahko pride do hude ali celo smrtne poškodbe tudi v primeru, ko pešec stopi pred avtomobil, ki vozi s 30 km/h ali manj. In če sedaj to neprevidnost pešcev in kolesarjev kombiniramo z ignoranco voznikov motornih vozil, dobimo dober recept za nesreče.
Kaj torej narediti? Odgovora pravzaprav ne pozna še nihče. Lahko umetna inteligenca in napredni senzorji v vozilih kaj pomagajo? Malo že. A pri neprevidnih voznikih, pešcih in kolesarjih to vsekakor ni dovolj. Je res edina rešitev le popolna ločitev med enimi in drugimi? Očitno. ▪