Docent Matthew Harrington s kanadske univerze McGill je, ko je videl svojo hčerko, kako se igra z lepljivo jagodo omele, prišel na idejo, da bi viscin bilo mogoče uporabiti tudi pri ljudeh. Seveda ne za to, da prenašajo semena naokoli ampak v medicinske namene. V sodelovanju s kolegi z nemškega Inštituta Maxa Plancka za koloide in vmesnike je razvil tehniko, s katero je bilo mogoče navlažena vlakna viscina oblikovati v tanke lepljive trakove ali tridimenzionalne strukture. Te so nato nanesli na različne materiale in pustili, da se vse skupaj posuši. Med sušenjem so se celulozna vlakna med seboj poravnala in povezala in nastalo je lepilo, ki se dobro drži sintetičnih materialov, kot so kovina, plastika in steklo, pa tudi bioloških tkiv kot sta koža in hrustanec. Ko so ta vlakna s pomočjo vodne pare spet navlažili, so ta nabreknila in sprostila in lepilo je bilo mogoče s teh materialov zlahka odstraniti. Dobljeno lepilo pa ima še eno dobro lastnost – je biozdružljivo in biorazgradljivo. To pa pomeni, da bi ga bilo mogoče uporabiti za lepljenje ran.
Prvi poskusi so pokazali, da je lepilo dovolj močno, da lahko zapre rano in jo drži zaprto in da ga je mogoče zlahka odstraniti.
Raziskava je bila objavljena v publikaciji PNAS Nexus.
Vir: Univerza McGill
