Rodila se je kot Hedwig Eva Maria Kiesler na Dunaju leta 1914 in že v zgodnjem otroštvu izkazovala zanimanje za delovanje mehanskih sistemov. Kot otrok je razstavila glasbeno skrinjico, da bi razumela njen mehanizem. Oče je spodbujal njeno radovednost in ji med dolgimi sprehodi po mestu pojasnjeval delovanje tiskarskih strojev, tramvajskih sistemov in še česa. Pri devetnajstih letih se je poročila s Friedrichom Mandlom, premožnim avstrijskim proizvajalcem orožja s tesnimi povezavami s fašističnimi voditelji. Zakonska zveza ni bila ravno srečna, ji pa je omogočila poslušati razprave na visoki ravni o oborožitvenih sistemih in vojaških komunikacijah. Med formalnimi večerjami, ko so jo drugi obravnavali kot dekorativni element, je pozorno poslušala razprave inženirjev in uradnikov o torpednih sistemih ter radijsko vodenih mehanizmih in absorbirala tehnične podrobnosti, za katere je okolica menila, da jih ne bo razumela.
Leta 1937 je zapustila moža in se preselila v Hollywood, kjer se je preimenovala v Hedy Lamarr, njen film Algiers pa jo je že leto kasneje uveljavil kot filmsko zvezdo. Kljub temu je filmsko okolje ni popolnoma izpolnjevalo. Med snemanji je razvijala tehnične zamisli. V domačem okolju si je uredila delovni prostor in v prikolici hranila orodje. Njena miselna dejavnost je bila stalno usmerjena v inovacije.
Med drugo svetovno vojno je po informacijah, da nemške sile motijo radijsko vodena torpeda zaveznikov, začela razmišljati o varnih komunikacijskih sistemih. Na neki večerji je spoznala avantgardnega skladatelja Georgea Antheila, ki je eksperimentiral s sinhroniziranimi mehanskimi klavirji. Skupaj sta zasnovala sistem, pri katerem bi radijski signal hitro preklapljal med frekvencami po vzorcu, znanem izključno oddajniku in sprejemniku. Če bi signal neprekinjeno prehajal med frekvencami, bi bilo njegovo motenje izjemno oteženo. Koncept je postal znan kot razpršeni spekter s frekvenčnim preskakovanjem. Leta 1941 sta Lamarr in Antheil vložila patentno prijavo za tako imenovani »tajni komunikacijski sistem«. Patent je bil odobren leta 1942.
Ameriška mornarica izuma ni implementirala. Uradniki naj bi izražali dvome glede praktične izvedljivosti koncepta in menili, da bi bila Lamarr bolj koristna pri promociji vojnih obveznic. To nalogo je prevzela in prispevala k zbiranju milijonskih sredstev za vojni napor, medtem ko je njen patent ostal neizkoriščen. A ideja frekvenčnega preskakovanja ni ostala v predalu. Nekaj let kasneje so jo pričeli uporabljati za varne vojaške komunikacije, sčasoma pa so tehnike razpršenega spektra postale temelj sodobnih brezžičnih sistemov. Frekvenčno preskakovanje tako recimo uporablja tehnologija Bluetooth, na sorodnih metodah razpršenega spektra so temeljili tudi zgodnji standardi WiFi, primerljiva načela pa uporabljajo tudi varne vojaške in satelitske komunikacije.
Lamarr od teh tehnoloških implementacij ni imela finančnih koristi. Patent je potekel dolgo pred komercialnim razmahom brezžičnih komunikacij, njena vloga pri razvoju izuma pa je bila desetletja večinoma prezrta. Šele v poznem 20. stoletju so inženirji in zgodovinarji začeli javno priznavati njen prispevek. Leta 1997 sta z Antheilom prejela nagrado Pioneer Award organizacije Electronic Frontier Foundation. Leta 2014 je bila sprejeta v National Inventors Hall of Fame.
Hedy Lamarr je umrla leta 2000 v starosti 85 let. Takrat se je svet že premikal proti brezžični prihodnosti, ki jo je pomagala oblikovati s svojo inovacijo. Danes milijarde naprav komunicirajo prek tehnologij, ki temeljijo na načelu, ki ga je so razvila.
Vir: Wikipedia, National Inventors Hall of Fame, The National WWII museum
