Odgovor leži v orjaški centrifugi. V njej se tovor, v tem primeru ustrezno »zapakiran« satelit, pospeši do približno 8000 km/h, nato pa sproži v zrak. Pri takšni hitrosti naj bi tovor dosegle višino blizu orbitalne, nakar bi se sprožili raketni motorji, ki bi satelit popeljali na ustrezno mesto in utirili.
Projekt je ta trenutek v fazi testiranja pomanjšane različice, od oktobra lani pa so izvedli osem testnih izstrelitev. Pri zadnji so 3 metre dolg izstrelek opremili s kamero, tako da lahko prvič vidimo, kako bo zadeva videti, ko in če bo zaživela v praksi.
Kot smo zapisali, gre ta trenutek za prototip, ki je precej manjši in nudi le delček moči, ki jo bo nudila končna različica. A rezultati so že zdaj obetajoči, saj je »A-33 Suborbital Mass Accelerator«, kot se zadeva imenuje, »tovor« pospešil na več kot 1600 km/h in ga izstrelil 7620 metrov visoko, celoten let pa je trajal 82 sekund. A hitrost in dosežena višina nista tista, ki sta znanstvenike najbolj zanimala. Še bolj pomembno je bilo, da je elektronika vzdržala sile, ki pri tem nastanejo. In te niso prav majhne, saj gre za 10.000 G. Spomnimo – za človeka je, če ji je podvržen dlje časa, usodnih že okoli 16 G.
Testni poleti so očitno prepričali Naso, saj je ta najela SpinLaunch, da izvede sub-orbitalni poskus, ki naj bi se zgodil še letos, če bo uspešen, pa naj bi se nekje na »obalnem delu ZDA« (najverjetneje na Aljaski) pričela graditi lansirna postaja polne velikosti, ki bi lahko bila operativna že leta 2025.
Vir: SpinLaunch
