Kmetovanje, kot ga poznamo, se sooča z vse večjimi težavami zaradi klimatskih sprememb. Suše, poplave, toča in podobne nevšečnosti lahko uničijo celoten pridelek in kmetje so proti temu v veliki meri nemočni. Kaj pa, če bi polja preselili nekam, kjer lahko nadziramo klimatske pogoje? Recimo v zaprte prostore? To bi šlo, če bi lahko proizvedli toliko pridelkov, da bi s tem pokrili finančni vložek v izgradnjo takšnega objekta, ki vsekakor ni poceni. Vsaj navpična polja in rastlinjaki niso… Kaj pa, če tak objekt že obstaja? Recimo opuščeni premogovnik?
Ideja se na prvi pogled zdi čudna, ko pa malo razmislimo vidimo, da ima precej potenciala. V rudnikih je, zaradi dobre izolacije, s pomočjo toplotnih črpalk relativno preprosto vzdrževati konstantno temperaturo, v podzemnih jaških pogosto ni težav z vodo, ki je poleg tega še precej čistejša od tiste na površju ali deževnice, s pomočjo energijsko dokaj varčne osvetlitve LED pa tudi fotosinteza ni več vprašljiva, pa tudi zračenje je že na voljo. Poleg tega so premogovniki zaradi delovne sile praviloma v bližini mest (no, ja, mnoga mesta so nastala zaradi nahajališč premoga), to pa pomeni tudi relativno nizke transportne stroške. Znanstveniki omenjene univerze so izračunali, da bi lahko že majhna »globoka kmetija« letno proizvedla okoli 80 ton hrane, s tem da bi lahko imela tudi do deset pridelovalnih ciklov letno odvisno seveda od vrste pridelka. Izračuni so pokazali, da bi en podzemni hektar pridelovalne površine lahko ustvaril toliko pridelka kot 4-6 hektarjev »zunanjih« površin.
In kaj bi lahko gojili na takšnih podzemnih poljih? Potencialni pridelki vključujejo solate in drugo listnate zelenjavo (špinača, ohrovt…), zelišča (bazilika meta…), jagode, gobe, korenje, jajčevce in še kaj. Ni slabo za drugače neizkoriščen prostor, posebej za države, kot je Velika Britanija, kjer imajo okoli 150.000 opuščenih rudnikov, v katerih je okoli 2500 hektarjev uporabnih površin. Če to množimo s 4 ali 6 dobimo kar lepo površino, mar ne…
Vir: BBC
