»Nova tehnika se imenuje proteomsko genotipiziranje in temelji na zaznavanju genetsko spremenljivih peptidov v posameznih laseh, iz katerih lahko sklepamo genetske informacije, ki se nato uporabijo za identifikacijo posameznika,« je pojasnila znanstvenica Rebecca Tidy. Metodo je opisala kot nov forenzični postopek za identifikacijo ljudi z uporabo las, najdenih na kraju zločina. Tidy je avtorica znanstvenega članka o tej metodi, ki je ta mesec izšel v reviji Forensic Science International.
Natančneje, ta pristop za identifikacijo uporablja proteom lasnega stebla in je še posebej uporaben v primerih, ko analiza DNK – sicer standardizirana, dobro opredeljena in zanesljiva metoda – ni mogoča, ker DNK ni na voljo ali pa je razpadla. »Beljakovine imajo zaporedje, to zaporedje pa je tesno povezano z genomom posameznika,« je pojasnil dr. Joel Gummer, vodja raziskovalne skupine za proteomiko, ki o tehniki govori tudi v zgornjem videu.
Dejansko lahko DNK, pridobljena iz dokazov na kraju zločina, razpade ali se kontaminira. Poleg tega, v nasprotju s tem, kar pogosto prikazujejo televizijske oddaje in filmi, las, najden med preiskavo, sam po sebi še ne omogoča takojšnje identifikacije osumljenca. Za identifikacijo osebe na podlagi las potrebujete las s korenino (foliklom), ki vsebuje jedrno DNK in omogoča natančno določitev posameznika. Na krajih zločinov pa se običajno najdejo le odpadli lasje, ki so sestavljeni iz mrtvih keratiniziranih celic in ne vsebujejo jedrne DNK. Če folikularni material ni prisoten, je mogoče analizirati mitohondrijsko DNK lasu, ki pa ne identificira posameznika, temveč materinsko linijo in ožjo populacijsko skupino.
Vrnimo se k novi tehnologiji. Njeno jedro temelji na genetskih variacijah, ki so naravno prisotne v beljakovinah, predvsem v obliki polimorfizmov posameznih aminokislin (SAP), ki so osnovni gradniki beljakovin. Ti SAP nastanejo zaradi variacije v posameznikovem zapisu DNK, natančneje zaradi nesinonimnega polimorfizma posameznega nukleotida, ki spremeni eno aminokislino v beljakovinski verigi. Ko se beljakovina razreže na manjše dele (peptide), se del, ki nosi to posebno aminokislinsko razliko, imenuje genetsko spremenljiv peptid (GVP). Znanstveniki uporabljajo naprave, kot so masni spektrometri, za analizo teh beljakovinskih fragmentov in določitev natančnega zaporedja aminokislin, kar jim omogoča sklepanje o osnovnem genetskem zapisu posameznika. S preverjanjem skupine takšnih GVP lahko znanstveniki izračunajo statistično verjetnost naključnega ujemanja (RMP), ki kaže, kako verjetno je, da beljakovinski dokaz pripada prav tej osebi.
RMP v bistvu odgovarja na vprašanje: »Kakšna je verjetnost, da ta las po naključju pripada nekomu drugemu?« Če je na primer RMP ena proti 100, to pomeni, da bi ob naključnem testiranju 100 ljudi pričakovali eno osebo, katere beljakovinski profil bi se ujemal zgolj po naključju. Višja kot je ta številka, večja je gotovost, da dokaz dejansko pripada osumljencu. Tehnika se je bistveno izboljšala od študije iz leta 2016, ko je RMP znašala 1 proti 12.500 (kar je primerljivo z izbiro prave osebe v manjšem mestu). Z nadaljnjo optimizacijo je bil v študiji iz leta 2022 dosežen najboljši RMP 1 proti 310 bilijonom, kar je bistveno več ljudi, kot jih je kadarkoli živelo na Zemlji.
Proteomsko genotipiziranje lahko pomaga tudi pri razreševanju hladnih primerov, ki so ostali nerešeni več let. »Strukturne beljakovine v zahtevnih okoljih obstanejo bistveno dlje kot DNK in ostanejo zaznavne v tkivih še dolgo po tem, ko DNK postane preveč razdrobljena za analizo,« je pojasnila raziskovalka Romy Keane. »Las se na kraju zločina skoraj vedno najde, ker je zelo pogost, vendar je bil v preteklosti premalo izkoriščen zaradi omejitev mikroskopskih tehnik.« Metoda bi lahko pomagala tudi pri identifikaciji žrtev naravnih nesreč, kjer je DNK težko pridobiti.
Preden bo tehnika uvedena v kazenske preiskave, bo potrebnih še več testiranj in potrjevanj, in najverjetneje še nekaj časa ne bo nadomestila analize DNK. Vendar bi se lahko v prihodnjih letih pojavila v forenzičnih ugotovitvah, predstavljenih na sodiščih – in posledično tudi v priljubljenih kriminalnih serijah in podcastih.
Vir: Univerza Edith Cowan
