Kot pravi Štoparski vodnik po galaksiji, je vesolje »res veliko«, hitrost svetlobe, najvišja teoretična hitrost, s katero se lahko neko telo giblje, pa »le« 300.000 km/s (točneje 299.388 km/s). To pomeni, da če moraš premostiti dovolj veliko razdaljo, dobi hitrost malce drugačne lastnosti, kot jih poznamo na Zemlji.
Običajni ljudje smo »težave« v praksi prvič javno opazili med Apollovimi pristanki na Luni pred več kot 50 leti. Če si ogledate stare video posnetke astronavtov na lunini površini, ki se pogovarjajo z nadzorom misije na Zemlji, boste opazili približno 2,6-sekundno zakasnitev med tem, ko nekdo nekaj reče in odgovori druge strani. To je zato, ker je Luna od Zemlje oddaljena približno 363.000 km in radijski signal potrebuje 1,3 sekunde, da prepotuje to razdaljo. Če bi šli na Mars, se ta razmik poveča na štiri minute, za Jupiter na 52 minut, za Pluton (planet gor ali dol) pa celo 6,8 ure. Ker so ti časi res dolgi ni presenetljivo, da misije v globokem vesolju zahtevajo robotska vesoljska plovila z visoko stopnjo avtonomije. Če bi morala pred vsakim premikom čakati na neposredna navodila z Zemlje, bi večina marsovskih robotskih vozil končala kot kup odpadnega železa na dnu kakšne grape. Pri omenjenih hitrostih gre za radijski signal in razdalje v naši »neposredni soseščini«. Kaj pa, če gremo dlje?
V tem primeru razmišljanje o radijskih hitrostih ni smiselno, saj so razdalje tako velike, da bi takšna komunikacija bila popolnoma nesmiselna. Vzemimo na primer Voyager 1, veteransko vesoljsko sondo, izstreljeno septembra leta 1977. Sonda je najprej preletela Jupiter in Saturn, nato pa se odpravila na enosmerno pot naprej v medzvezdni prostor. Kljub temu da je stara skoraj pol stoletja in leti skozi izjemno mrzle, z radiacijo prežete globine vesolja na robu Osončja, še vedno deluje, NASA pa je odločena, da bo tako ostalo, dokler njen jedrski vir energije v naslednjem letu ali dveh dokončno ne odpove.
Po podatkih NASA je bila sonda v času tega pisanja oddaljena približno 25,3 milijarde kilometrov od Zemlje, pri čemer je enosmerno sporočilo do nje potrebovalo 23 ur, 32 minut in 35 sekund. Čez približno eno leto (trenutno ocenjen datum je 15. november 2026) bo Voyager 1 oddaljen 25,9 milijarde kilometrov od Zemlje in bo prestopil razdaljo enega svetlobnega dne. Ne svetlobnega leta ampak dne.
NASA je isto leto kot Voyager 1 izstrelila tudi sondo Voyager 2, ki pa zaradi nekoliko drugačne tirnice malce zaostaja in je od nas oddaljen »le« 19,5 svetlobne ure. Kljub ogromnim razdaljam sta obe sondi Voyager, zahvaljujoč NASA-inemu sledilnemu sistemu Deep Space Network, še vedno v stiku z nadzorom misije. Slaba novica pa je, da bodo od poznega prihodnjega leta naprej vsa povelja, poslana Voyagerju 1, potrebovala dva dni, da bodo sploh potrjena, kar pomeni, da bo vzdrževanje tega oddaljenega raziskovalca preizkus živcev v počasnem posnetku.
Vir: NASA
