Pravzaprav gre za njen ohranitveni instinkt. Z izločanjem kemikalije, ki povzroča draženje oči, čebula poskuša odgnati plenilce. Kaj dejansko se dogaja v njej pa so znanstveniki odkrili šele pred kratkim. Med rezanjem čebule se celice poškodujejo, zaradi česar začne čebula sproščati encim, imenovan alinaza, ta pa povzroči nastanek spojin, ki s svojo razgradnjo dajejo čebulni njen značilni okus. Ena od teh spojin se imenuje propanetski S-oksid, ki ga drugače poznamo tudi kot tako imenovani lakrimatorni oziroma solzilni faktor. Ko ta hlapljiv plin pride v stik z roženico, živčni končiči v njej možganom javijo, da so prišli v stik z dražljivo snovjo, zato možgani sprožijo obrambni mehanizem – solzenje.
Torej – če želimo dobiti čebulo, ki nas ne bo »grizla« v oči, moramo nekako preprečiti, da bi ob rezanju začela sproščati prej omenjeni encim, ki je očitno vir naših solza. In prav to so naredili ameriški znanstveniki v Nevadi in Washingtonu. Pravzaprav večino časa skoraj nevede, saj je prej omenjeni mehanizem delovanja znan šele kakih 15 let, znanstveniki pa so začeli križati »manj pekoče« sorte že pred dobrimi tridesetimi leti.
In sedaj so očitno tam, kjer so želeli – dobili smo čebulo, imenovano Sunions, ki ob sekljanju ne draži oči. Pri tem je pohvalno to, da ne gre za genetsko spremenjeno čebulo ampak za nekaj, kar je nastalo s premišljenim naravnim križanjem sort. Semena so v ZDA zadnja leta že na voljo, kupiti pa je mogoče tudi zre čebulo.
Sunions pa ni prva čebula, ki ne peče. Leta 2015 naj bi nekaj podobnega naredilo japonsko podjetje House Foods Group, ki naj bi prav tako proizvedlo čebulo, v kateri ni dražečih spojin, a se zadeva ni obnesla, saj so to dosegli z – obsevanjem. To pa je nekaj, kar kupcev ne privlači najbolj.
▪
