Omenjeni znanstveniki so razvili čip, ki temelji na silicijevem dioksidu in ga zapakirali v polikarbonatno ohišje. V tem ohišju so tudi luknjice napolnjene z rubidijem in natrijevim bifluoridom. Luknjice so med seboj povezane z majhnimi cevčicami, v katerih so miniaturni ventilčki, izdelani iz grafena na nitridu.
Posebnost tega ohišja je v tem, da ko ga izpostavimo določeni frekvenci, se ti ventili odprejo in povzročijo, da se rubidij in natrijev bifluorid med seboj pomešata. Ker pa se niti najmanj ne marata, nastane precej burna reakcija, ki sprošča veliko toplote. Toliko, da stali polikarbonatno ohišje, med reakcijo nastala fluorovodikovo kislina pa nato razžre elektroniko.
Ideja takšne »prehodne elektronike« (transient electronics), kot jo imenujejo, je neprimerno bolj uporabna od dosedanjih, saj za sprožanje reakcije ne potrebujemo vode ali grelnega elementa.
In kje je zadeva lahko uporabna? V prvi vrsti seveda za zaščito podatkov, idej pa je še kar nekaj – recimo v okoljskih senzorjih, ki bi se takrat, ko jih ne potrebujemo več, lahko kar sami uničili oziroma bi njihovo učenje lahko sprožili na daljavo.
Zadeva je seveda še v povojih in znanstveniki bodo morali odgovoriti še na kar nekaj vprašanj, a prvi testi kažejo, da zadeva deluje.
Vir: Cornell University
