Drevesa na drevesih

Korenine tehnike daisugi segajo v 14. stoletje, ko so japonski gozdarji iskali način, kako na omejenih površinah  vzgojiti čim več ceder vrste Kitajama, ki so znane po tem, da so izredno ravne in ne vsebujejo grč in vozlov. Metoda nekoliko spominja na bonsai, saj vključuje obrezovanje »materinega« drevesa tako, da se pusti rasti samo najbolj ravne poganjke. Obrezovanje se izvede vsaki dve leti, pri čemer se za to, da deblo nima grč, ohrani le vrh krošnje. Ti poganjki v dvajsetih letih zrastejo do velikosti, primerne za uporabo v lesni industriji ali za presajanje na površine za pogozdovanje.


Eno samo »materinsko« drevo, ki lahko ima premer tudi 15 metrov,  lahko nosi več deset ravnih debel, uporabljati pa ga je mogoče 200 do 300 let, preden se »iztroši«.


Na način daisugi vzgojene cedre pa nimajo le »prostorske« prednosti. Tovrstna debla so  menda za 40 odstotkov bolj elastična, les pa kar dvakrat gostejši in trdnejši od »zemeljsko« vzgojenih dreves.




Vir: Facebook