V enem od člankov, objavljenem v reviji JCAP, je bilo ugotovljeno, da so antinukleusi kozmičnih žarkov lahko pokazatelj posebne vrste temne snovi. V drugem članku, ki je bil le nekaj dni prej objavljen v reviji AIP Advances, raziskovalci opisujejo metodo za odkrivanje lokacij in dejavnosti jedrskih reaktorjev s pomočjo antinevtrinov, ki nastajajo pri jedrskih reakcijah v teh objektih.
Antimaterija je vrsta snovi, ki je po lastnostih podobna običajni snovi, vendar z nasprotnimi električnimi naboji. Tako ima na primer elektron negativen naboj, njegov antimaterijski dvojnik, pozitron, pa pozitiven naboj. Kljub temu, da se antimaterija poimenovalno razlikuje, jo vplivi temeljnih sil, kot je gravitacija, še vedno prizadenejo na enak način kot običajno snov. To je potrdila skupina fizikov v raziskavi, ki je sovpadala z napovedmi Einsteina in standardnega modela fizike delcev.
Osrednje vprašanje je, zakaj v vesolju obstaja pretežno običajna snov, čeprav bi po teoriji Velikega poka moralo nastati enako število delcev snovi in antimaterije. Ena od raziskav, objavljena v reviji JCAP, se osredotoča na antinuklide, ki jih proizvajajo kozmični žarki. Ugotavlja, da je količina antimaterije večja, kot bi pričakovali, in za to krivi temno snov. Znanstveniki menijo, da bi trki delcev temne snovi, imenovanih šibko interagirajoči masivni delci (WIMPs), lahko povzročili uničenje, ki bi oddajalo energijo in delce snovi ter antimaterije. Zaznani antinuklidi, zlasti antihelij, bi lahko tako bili dokaz o obstoju teh delcev.
Poleg te teoretične vloge pa antimaterija odpira tudi možnost praktičnih aplikacij. Raziskovalci so razvili metode, s katerimi lahko zaznavajo jedrske reaktorje na Zemlji z uporabo antinevtrinov, ki jih ustvarjajo jedrske reakcije v reaktorjih. Ta nova tehnologija lahko omogoči učinkovitejše spremljanje aktivnosti reaktorjev.
S tem se raziskave antimaterije ne osredotočajo zgolj na razumevanje vesolja, temveč ponujajo tudi praktične rešitve na Zemlji. Antimaterija bi lahko bila ključ do boljšega razumevanja ne le temne snovi, temveč tudi fizikalnih zakonov, ki vodijo vesolje.
Vir: JCAP, AIP Advances
