Eden od razlogov, zakaj je pivo tako osvežilna pijača, je tudi ogljikov dioksid. Majhni mehurčki niso le nekaj, kar bi pijači dali »žgečkljivost« ampak so tudi prenašalci arome in okusa, zato je dokaj pomembno, koliko jih je. Če jih je premalo, bo okus bled, če jih je preveč, pa bo imel pivec vtis, da »pije zrak«. In kakšna je optimalna vrednost? Koliko mehurčkov v enoti piva je ravno prav? To so skušali ugotoviti znanstveniki francoskega Nacionalnega centra za znanstvene raziskave (CNRS) in ugotovili, da vse skupaj ni odvisno le do piva.
Da bi določili optimalno količino mehurčkov so raziskovalci morali najprej ugotoviti, koliko jih sploh je v povprečnem vrčku oziroma koliko CO2 je raztopljenega v njem in pri kateri temperaturi bodo zadevo merili. Odločili so se, da bodo v raziskavi uporabili 2,5 dl steklenico ležaka, ohlajenega na 6°C. A tu so se »problemi« šele pričeli, saj se je izkazalo, da ima pri vsem skupaj izredno pomembno vlogo – kozarec oziroma vrček. Mehurčki se v pivu pojavijo le, če notranja površina vrčka ni popolnoma gladka ampak so v njeni mikrostrukturi majhni »žepki« zraka. Ko pivo steče preko teh »neravnin«, ki morajo biti velike vsaj 1,4 nanometra, te povzročijo, da se raztopljen CO2 prične zbirati v mehurčke. Ti so pri dnu vrčka zelo majhni, na poti navzgor pa pričnejo združevati z drugimi in tvoriti večje, ki so vidni tudi z golim očesom. In koliko naj bo teh mehurčkov, da bo pivo najboljše? Pri omenjeni vrsti in temperaturi se od trenutka nalivanja po do trenutka, ko je pivo čisto »gladko«, sprosti med 200.000 in 2.000.000 mehurčkov. Razlika med številkama je precejšnja, za bolj realno pa velja prva, torej nižja, saj običajno noben pivec nima srca čakati, da se pivo »razdiši«, preden ga popije.
Informacija o »CO2-dinamiki« je mogoče res zanimiva, toda ali je tudi uporabna? Je, saj bodo pivovarji z njeno pomočjo lahko zvarili boljše pivo.
Raziskava je bila objavljena v publikaciji ACS Omega.
Vir: American Chemical Society
