Optična vlakna imajo napram bakrenim vodnikom kar nekaj prednosti, saj signali po njih ne potujejo v električni obliki ampak kot svetlobni pulzi. Na ta način je mogoče doseči višje prenosne hitrosti, signal pa je tudi neobčutljiv na elektromagnetne motnje. Za razliko ob bakrenih kablov, optični vsebujejo tanke nitke, izdelane iz stekla ali umetne mase, po katerih se prenašajo svetlobni pulzi s pomočjo tako imenovanega popolnega notranje odboja. Gre za proces, pri katerem se fotoni odbijajo od notranjih sten vlaken brez izgub kar pomeni, da vsa svetloba, ki pride v vlakno, iz njega tudi izstopi. Ker mora svetlobni signal iz enega konca vodnika na drugega priti nepopačen, takšna vlakna ne smejo vsebovati optičnih napak, zato so izdelana iz stekla oziroma prozorne umetne mase. In kako lahko v to enačbo vstopi les? Saj ja ni prozoren…
Finski znanstveniki seveda niso šli na dvorišče in utrgali prve veje, ki jim je prišla pod roke in rekli: »Tako, to bo naša optika!« Optična vlakna, ki so jih razvili, so izdelana iz lesne celuloze, torej materiala, ki rastlina pomaga, da »stojijo pokonci«. Vlakna lesne celuloze najprej obdelajo s posebnimi topili, nato pa zunanjost ovijejo s celuloznim acetatom. Ker ima slednji nižji lomni količnik kot jedro, se fotoni odbijajo od njega in ostanejo v vlaknu.
Učinkovitost takšnih optičnih vlaken je zaenkrat še daleč od tiste, ki jo nudijo steklena vlakna ali vlakna iz umetne mase, a to ne pomeni, da ideja ni uporabna. Les ima recimo to lastnost, da vsrkava vlago. V primeru omenjenih vlaken to pomeni, da se z vlago spreminja sposobnost njihovega prenašanja svetlobnega signala, kar je lahko uporabno za merjenje vlažnosti različnih materialov, posebej gradbenih, ki se z vodo ne »razumejo« najbolje.
Vir: VTT
