Zajec se je rad hvalil, da je najhitrejši med živalmi. Nekega dne se je posmehoval želvi, da je tako počasna. Toda zgodilo se je, da se je želva naveličala njegovega postavljanja, in je predlagala, da se pomerita v teku. Zajcu se je to zdelo nadvse smešno, pa je vseeno pristal. Za razsodnika sta izbrala lisico. Tekmovanje se je začelo. Zajec je želvo kmalu pustil daleč za seboj. Dan pa je bil soparen, in ko je pretekel že pol poti, si je mislil: Kaj bi hitel, saj me tako ne more premagati! Malo bom legel v senco. Zleknil se je na tla, a spanec ga je premagal. Medtem pa si je želva vztrajno in brez počitka utirala pot proti cilju. Ko se je zajec zbudil, želve ni bilo nikjer več. Kar so ga nesle tačke, se je pognal v tek, toda bilo je prepozno; želva ga je že čakala na cilju. »Res si hitrejši, a premagala sem te, ker sem vztrajnejša!« je rekla želva in se odpravila počivat v najbližjo senco.
Kdo bi si mislil, a na basni je tudi nekaj resnice. Pa ne tiste, o kateri običajno govorimo v zvezi z basnimi in se nanašajo na človeški značaj, ampak na čisto realnega zajca in želvo. Oglejte si spodnji video…
Say it ain't fucking so pic.twitter.com/JUWSnuK8FP
— Astro Not 👨🏾🚀 (@Sirferrell1)
Vir: Twitter, ilustracija na nslovni sliki: Carlos Busquets
