Prvi razlog, ki nam pade na pamet, bi lahko bila seveda velikost samih živali. Večje šivali imajo običajno tudi večje možgane. A ni čisto tako. Volk in pes sta recimo podobno velika, pa ima volk precej večje možgane. Enako velja recimo za domačo mačko in risa. Velikost živali torej pri nekaterih vrstah lahko ima vpliv, pri drugih pa ne.
Ko primerjamo velikost možganov ne smemo gledati njihovih celotnih proporcev, saj niso primerljivi. So pa primerljivi posamezni deli. Raziskave so pokazale, da so pri domačih živalih zaradi »razvajenosti« nekateri deli začeli krneti. Predvsem tisti, povezani z varnostjo – center, zadolžen za agresijo, center za odločanje med »bojem in begom«, so sedaj precej manjši kot pred stoletji ali tisočletji, ko smo jih šele začeli udomačevati.
Vse skupaj je pravzaprav dokaj logično. Že ko je človek začel udomačevati živali, je to počel na tistih, ki so bile bolj mirne in pokorne. In ko so se te živali navadile na človeka, predvsem na to, da je ta začel skrbeti zanje, so samoohranitveni centri začeli krneti. S stoletji in tisočletji so se te lastnosti seveda potencirale in sedaj imamo ljubke, prijazne a malce neumne živali, ki jih imamo neizmerno radi.
Več v spodnjem videu.
Vir: MinuteEarth
