Raziskovalci medicinske fakultete univerze Johns Hopkins so ugotovili, da lahko nekateri statini uničujejo rakave celice tako, da jih preprosto - izstradajo. Eksperimenti z laboratorijskimi celičnimi strukturami so pokazali, da statini napadajo rakave celice, ki vsebujejo mutacijo gena z imenom PTEN. Eden od statinov, pitavastatin, je tako uspel uničiti vse celice s tem genom, pri čemer pa je zdrave pustil pri miru.
Pri vsem skupaj je zanimivo tudi to, kako so znanstveniki sploh prišli do odkritja. Kot je zadnje čase »znanstvena moda« so pregledovali obstoječo bazo zdravil in ugotavljali ali je lahko katero od njih učinkovito proti kateri drugi bolezni, v tem primeru raku. Med »brskanjem« po registru 2500 zdravil Uprave ZDA za hrano in zdravila (FDA) so preizkusili tudi statine in ugotovili, da imajo velik potencial.
Odkritje, da statin uničuje rakave celice je seveda le prvi korak. V drugem so morali razvozlati mehanizme delovanja. Eden od znanih učinkov statinov je, da ti preprečujejo nastajanje molekule z imenom geranilgeranil pirofosfat (GGPP) in izkazalo se je, da je ta molekula ena od tistih, ki so bistvenega pomena za življenje rakavih celic. Ko so rakavim celicam z mutiranim PTEN dodali GGPP in pitavastatin, so te več ali manj vse preživele »napad«, ko pa so pitavastatin dodali celicam, ki niso vsebovale encima za proizvodnjo GGPP, so te hitro odmrle. In to tako, da so se prenehale gibati kar je znak, da iz okolice niso prejele dovolj hranil in s tem energije in so dobesedno izstradale. Da bi preverili, če je to res, so znanstveniki proteinom, ki jih celice pogosto uporabljajo kot hranilo, dodali fluorescentno snov in jih vstavili v okolje, v katerem so bile tako zdrave kot rakave človeške celice. In res – rakave celice, za razliko od zdravih, niso »zasvetile« kar pomeni, da niso bile sposobne sprejemati ohranil iz okolice.
Izsledki raziskave so seveda zelo vzpodbudni, a sedaj čaka idejo najpomembnejša faza – ugotoviti ali deluje tudi pri živih ljudeh in ne samo pri celicah v laboratoriju.
Študija je bila objavljena v publikaciji Proceedings of the National Academy of Sciences.
Vir: Johns Hopkins Medicine
