Ste jo opazili tudi vi?

Avtor: Uredništvo, Objavljeno: pred 1 uro, Kategorija: Trendi

V zadnjih desetletjih smo priča »novi fazi pasje evolucije«, ki ima tudi znanstveno podlago. Menda smo priča »tretjemu valu udomačitve«.

Ste jo opazili tudi vi?
Znanstveniki so odkrili da imajo nekateri psi genetsko varianto, ki naredi njihove oksitocinske receptorje bolj občutljive. Študijo je leta 2016 izvedla Univerza v Linköpingu na Švedskem. Psi, ki so prejeli pršilo oksitocina za nos, so bili bolj nagnjeni k temu, da so pri reševanju uganke iskali pomoč pri svojih lastnikih. Sklep: psi z izboljšanimi oksitocinskimi receptorji iščejo pomoč pri ljudeh, kar naj bi nakazovalo evolucijski premik proti močnejši vezi med psom in človekom. Nekako razumemo, zakaj bi ljudje lahko potegnili to povezavo, a dokončen sklep na podlagi ene same majhne raziskave ni dovolj.



Reči, da gre za »novo fazo evolucije«, je morda pretiravanje. Je pa tudi res, da so se človeška pričakovanja do psov v zadnjih desetletjih spremenila. Psom smo zelo spremenili pravila igre. Še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je, tako statistike, večina psov po svetu živela zunaj. Lovili so podgane in strašili morebitne vsiljivce (pa tudi sosedove otroke in pismonoše), podeželski psi so varovali in pasli živino... Če bi pes spal v vaši postelji, bi se verjetno zbudili s klopi in bolhami po sebi.

Ko je britanski veterinar dr. Ian Dunbar leta 1993 ustanovil Združenje inštruktorjev za šolanje psov (kasneje se je društvo preimenovalo v Združenje profesionalnih inštruktorjev za šolanje psov.), je šolanje družinskih psov imenoval posebna dejavnost. Dunbar je bil pred časom. Prav tako John Katz, ko je leta 2004 napisal svojo preroško knjigo Novo delo psov. »Šolanje psov je bilo malo znano in malo potrebno, saj so psi večinoma prosto pohajkovali po soseski in so jih le redko vodili na povodcu.« Katz je napovedal premik v tem, kako bodo psi kmalu postali del človeškega vsakdana. In to se je dejansko tudi zgodilo. Podgane in ovce so ostale zunaj, pse pa smo povabili v hišo. Postali so družina. Čustveni nadomestki. Naši prijatelji, svetovalci in zaupniki. Tudi na podeželju. Katzove napovedi so se torej uresničile. A na žalost tudi tiste slabe. Svet se je v zadnjih tridesetih letih hitro spremenil – in se še vedno spreminja. Raziskovalci človeške psihologije sumijo (upravičeno?), da smo tehnologijo in družbeni pritisk spremenili hitreje, kot zmoremo dohajati. Ljudje smo prehiteli lastno evolucijo. Postali smo razdeljeni in osamljeni. Pritisk, ki je posledično padel na pse, je bil neizogiben. Naši mogočni lovci in pastirji zdaj nosijo oblačila. Psi, ki so nekoč prinašali divjad in odganjali vsiljivce, so zdaj naši čustveni oskrbniki. Nekoč so bili v ozadju, zunaj, zdaj pa so pogosto središče našega sveta. Je to zanje preveč?



Ljudje in psi imamo dolgo skupno zgodovino. Fosilni zapisi kažejo, da smo se skupaj razvijali zadnjih 14.000 let. In se še vedno. In pri tem ima oksitocin verjetno že dolgo svojo pomembno vlogo. Dokazano je namreč, da če si z vašim psom nekaj minut ljubeče zrete v oči, se obema zviša raven oksitocina v krvi v primerjavi z osnovnimi vrednostmi pred tem pogledom. In če nekateri psi razvijajo boljše receptorje, naj bo tako.

Toda več oksitocina samo po sebi verjetno ni čarobna formula. Oksitocin ima v človeškem telesu veliko vlog. Pomaga pri krčenju maternice (med porodom in pri menstruaciji), veliko vpliva pa ima tudi na dojenje pri mladih materah. Oksitocin se pojavi tudi pri moških, saj krepi vezi s partnerkami in potomci. Kot večina dobrih stvari ima tudi stranske učinke. Oksitocin očitno povzroča pristranskost do »naših« in večjo razdražljivost ter agresijo do »njihovih«. Kaj to pomeni? Ljudje (in verjetno tudi psi), »napumpani« z oksitocinom, se lahko bolj poistovetijo s svojo družino in prijatelji, a bodo tudi verjetneje zavračali ali napadali tiste zunaj svoje primarne skupine.

Kaj naj storimo z vsemi temi podatki? Hormoni in druge nevrokemikalije so fascinantna, vedno spreminjajoča se juha. O njih vemo le malo. In še veliko več se bomo naučili.

Vir: Univarza v Linköpingu

preberite še to

Trendi
Konec statinov?

Konec statinov?

Velik korak k odpravi vsakodnevnega jemanja tablet za zniževanje holesterola

Trendi
Ste jo opazili tudi vi?

Ste jo opazili tudi vi?

V zadnjih desetletjih smo priča »novi fazi pasje evolucije«, ki ima tudi znanstveno podlago. Menda...

Trendi
Revolucija v matematiki

Revolucija v matematiki

Katero število je v zgodovini pustilo največji »vtis«? Je to Pi? Ne... Najpomembnejš...

Trendi
Če ne morete zaspati, pomaga tehnika 4-7-8

Če ne morete zaspati, pomaga tehnika 4-7-8

Nekateri pravijo, da jim pomaga in narejene so celo znanstvene študije, ki naj bi to dokazovale. In kaj...

Trendi
Z lubjem nad antibiotike v vodi

Z lubjem nad antibiotike v vodi

Za odstranjevanje antibiotikov iz odpadnih voda bi lahko uporabili borovo lubje iz gozdarskih odpadkov

Trendi
Odkrijte najbolj noro (neumno) ljubezensko igro vseh časov

Odkrijte najbolj noro (neumno) ljubezensko igro vseh časov

Če želite, se lahko romantično zapletete tudi s hladilnikom…

Trendi
Jezni pijanci

Jezni pijanci

Združenje Ganskih pijancev protestira zaradi visokih cen alkohola

Trendi
Elektronske knjige so okolju precej bolj prijazne

Elektronske knjige so okolju precej bolj prijazne

Obširna raziskavai je pokazala, da je okoljski odtis tiskanih knjig bistveno slabši kot odtis e-...

Trendi
Nesreča, o kateri se učijo gradbeniki po vsem svetu

Nesreča, o kateri se učijo gradbeniki po vsem svetu

Kako ima lahko na videz majhna sprememba grozljive posledice in kako se iz takšnih nesreč kaj naučiti.

Trendi
Premeteni profesor

Premeteni profesor

Profesor je na inovativen način ulovil »plonkarje«. Niti internetu ne gre več verjeti…

Trendi
Katera evropska letalska družba ima najvišje skrite stroške?

Katera evropska letalska družba ima najvišje skrite stroške?

Reševalne takse, pristojbine za dojenčke, skupinske rezervacije… Razlike so precejšnje&he...

Trendi
Do vodika brez elektrike?

Do vodika brez elektrike?

Reaktor »beam-down« proizvaja zeleni vodik s pomočjo sončne svetlobe