Na prvi pogled nič. Razen mogoče tega, da se v njih zgodi nekaj tragičnega. V Levjemkralju umre Mufasa, v Vojnizvezd Luku umreta stric in teta, v Čudovitemživljenju pa se George Bailey dokoplje do spoznanja, da ni vredno živeti. Je to vse? Seveda ne. Skupno jim je tudi to, da se med tragičnimi dogodki pojavlja vedno ista štiritonska – melodija. Pa ne le v treh omenjenih filmih ampak v celi vrsti drugih, med drugim tudi v Gospodarjuprstanov, Samdoma, Peklenskapomaranča, Bližnjasrečanjatretjevrste, HarryPotter, Ironman, Igraprestolov in še kje.
In kaj je na teh tonih tako posebnega? To, da jih povezujemo s smrtjo. In to že kakšnih 800 let. So namreč del Diesirae (sodni dan), srednjeveške maše zadušnice, katere avtor je TomasodeCalano, ki je umrl leta 1260. Sodni dan je seveda dan, ko naj bi padla odločitev ali gremo v nebesa ali pekel. Zvočno frazo so kasneje uporabili znani skladatelji, kot so Mozart, Berlioz, Liszt, Verdi in še kdo, v dvajsetem stoletju pa se je s pojavom zvočnega filma »vrinila« tudi vanj. Več v spodnjem videu.
