Marca 1989 sta elektrokemika Martin Fleischmann in Stanley Pons presenetila svet z objavo, da sta v bistvu dosegla jedrsko fuzijo v steklenem kozarcu. Trdila sta, da sta s pomočjo enostavne steklene posode, napolnjene s težko vodo, v katero sta vstavila paladijevo katodo in platinasto anodo, preko elektrolize povzročila fuzijo atomov devterija znotraj paladijeve rešetke.
Novica je takrat osupnila ves svet. Če bi bila potrjena, bi namreč ne le postavila na glavo uveljavljeno jedrsko fiziko, ampak bi tudi revolucionirala svet s fuzijsko energijo v pripravi, veliki kot avtomobilski akumulator.
Bilo je skoraj predobro, da bi bilo res… In res ni bilo.
Izkazalo se je, da je bilo delo obeh znanstvenikov izredno površno, neponovljivo in utemeljeno na številnih predpostavkah ter napakah. Do konca leta je mehurček hladne fuzije počil, tehnologija je bila diskreditirana, koncept pa odrinjen v domeno slabih vohunskih romanov in teorij zarot.
A nekaj na konceptu kljub vsemu je, saj se »paladij v kozarcu« vrača, a v drugačni obliki.
Ena izmed težav jedrske fuzije je zagon reakcije, ki zahteva visoko koncentracijo vodikovega izotopa devterija. Gre za proces, ki je sam po sebi energetsko intenziven, zato se je interdisciplinarna ekipa na UBC vrnila na elektrokemijski proces s paladijem za povečanje učinkovitosti.
Zgradili so tarčo iz paladija in jo na eni strani izpostavili elektrokemijskemu reaktorju, imenovanemu Thunderbirdov reaktor. Ta je generiral plazemsko polje, ki je eno stran tarče prekrilo z devterijem, medtem ko je bila druga stran tarče izpostavljena drugemu elektrokemijskemu členu, ki je dodajal dodatni devterij. Ključni del je, da je ekipa z elektrokemijsko metodo poročala, da so lahko z enim voltom električne napetosti naložili toliko devterija, kot bi ga 810 barov tlaka pri konvencionalnih metodah. Ker so fuzijske reakcije odvisne od zlitja atomov devterija, je to preobremenjevanje v povprečju povečalo verjetnost za 15 %. Čeprav vse skupaj ni prineslo neto energijskega dobitka, ekipa verjame, da to odpira nove poti do praktične fuzijske energije.
Poleg tega je ekipa jasno navedla, da je eksperiment ponovljiv in da so, za razliko od poskusa iz leta 1989, rezultate potrdili z merjenjem nevtronskega izhoda in ne zgolj s povečanjem toplote.
Raziskava je bila objavljena v strokovni publikaciji Nature.
Vir: UBC
