Telesna tkiva lahko precej učinkovito zacelijo majhne ureznine ali zlome. Začne se s krvjo, ki oblikuje trdno strukturo, imenovano regenerativni hematom (RH), kompleksno mikrookolje, ki prikliče ključne celice, molekule in beljakovine, ki regenerirajo tkivo.
Nottinghamski raziskovalci so za novo študijo ustvarili izboljšano različico RH. Namesto da bi jo izdelali popolnoma sintetično, so uporabili pravo kri in izboljšali njene zdravilne lastnosti s peptidnimi amfifili (PA) - sintetičnimi beljakovinami, ki imajo različne območja, ki jih privlačijo voda in maščobe. To v praksi pomeni, da lahko PA zgradijo bolj primerne strukture za hematom, kar omogoča učinkovitejše delovanje zdravilnih dejavnikov in celic, ki jih prikliče kri.
Ekipa je dokazala, da lahko novi materiali opravljajo običajne funkcije RH, kot sta novačenje celic za celjenje in generiranje rastnih dejavnikov, hkrati pa jih je enostavno sestaviti in z njimi manipulirati. Te strukture je mogoče celo 3D-tiskati v obliki, ki jo potrebuje posamezni bolnik, in sicer z uporabo vzorcev njegove lastne krvi.
Raziskovalci so idejo preizkusili na podganah, ki so jim iz lobanje kirurško odstranili dele kosti. Nato so v te vrzeli vstavili nove strukture RH, ki so jih vzgojili iz njihove lastne krvi in ugotovili, da so poškodbe hitro pričele kazati znake regeneracije. Po šestih tednih so podgane, ki so prejele novo tehniko RH, pokazale do 62-odstotno tvorbo nove kosti, uporaba komercialno dostopnega kostnega nadomestka je pokazala 50-odstotno tvorbo, pri kontrolnih podganah, ki niso bile zdravljene, pa je bilo novih tvorb le 30 %.
»Možnost preproste in varne pretvorbe človeške krvi v visoko regenerativne vsadke je resnično vznemirljiva,« je dejal Dr. Cosimo Ligorio, avtor študije. »Kri je praktično brezplačna in jo je mogoče zlahka pridobiti od bolnikov v razmeroma velikih količinah. Naš cilj je vzpostaviti nabor orodij, ki bi bila lahko enostavno dostopna in uporabljena v kliničnem okolju za hitro in varno preoblikovanje krvi pacientov v bogate, dostopne in nastavljive regenerativne vsadke.«
Študija je bila objavljena v strokovni reviji Advanced Materials.
Vir: Univerza Nottingham
