Če hočemo vodik shraniti kako drugače, ga seveda moramo z nečim kombinirati oziroma zmešati. Znanstveniki omenjenega inštituta so ga pri 350 °C kombinirali z magnezijem, tako da so dobili magnezijev hidrid, vsemu skupaj dodali še ester ter kovinsko sol in dobili viskozno sivo pasto, ki jo je mogoče shraniti v posode v obliki konzerv. Pasta je stabilna do temperature 250°C, »nosi« pa desetkrat več energije kot enako velike litijeve baterije. To pa v praksi pomeni vsaj enak če ne večji doseg kot vozila na fosilna goriva.
In kako se iz paste pridobi vodik? Poseben batni mehanizem pasto iztisne v komoro, v kateri reagira z vodo in izloča vodik, ki se nato uporabi v gorivni celici za proizvodnjo energije. Pri vsem skupaj je zanimivo to, da je za del energijske gostote celotnega sistema zaslužna voda, v katero se iztiska pasta.
Uporabna vrednost tovrstnega sistema je seveda jasna. Ko bo šla pasta h koncu, se bo voznik recimo motocikla ustavil na prodajnem mestu in tam preprosto zamenjal »konzervo« s pasto na podoben način kot se zdaj zamenja recimo jeklenka za plin. Vse skupaj bo torej preprosto in celo hitrejše od klasičnega »tankanja«, na voljo pa bodo tudi manjše »embalaže«, namenjene uporabi v dronih, baterijskih sesalnikih in drugih prenosnih električnih napravah, ki bodo na tak način dobile bistveno večji doseg oziroma avtonomijo. Pri avtomobilih in tovornjakih bi lahko bile na voljo nekaj večje izmenljive »kartuše«, lahko pa bi se pasta celo »tankala« na enak način kot zdaj bencin ali dizel, na črpalke pa bi se dostavljala na enak način. In vse skupaj bi bilo celo bolj varno, saj pasta ni okolju nevarna.
Vse skupaj se sliši idealno, a preden bo zadeva prešla v široko uporabno bo treba odgovoriti še na kup vprašanj – kaj se zgodi z magnezijem ko se pasta porabi (se lahko reciklira?), se omenjena energijska gostota nanaša na celoten sistem ali le na shranjeno gorivo, koliko vode potrebuje sistem, kar pa je najbolj pomembno - kako energetsko učinkovit je celoten sistem. Če čisto energijo shranimo v litijeve baterije, je dobimo nazaj 90 odstotkov, pri vodiku pa zaradi dokaj neučinkovitega načina izrabe le okoli polovice.
A zadeva je še v povojih in moramo ji pustiti čas. Ideja ni slaba in prav je, da se jo razvija naprej…
Vir: Fraunhofer
