Želvin oklep ni nekaj, kar je ločeno od telesa ampak je del njega... Kot so rebra del našega... Oklep igra vlogo reber, hrbtenice, vretenc in prsnice – torej nekako kot če bi človek imel vse kosti od vratu do nog na zunanjem delu telesa.
A to je šele začetek. Še bolj zanimiva je notranjost. So ene redkih živali, ki lahko dihajo tudi skozi – zadnjico. Znotraj oklepa se namreč nahaja dokaj nenavaden dihalni sistem. Večina kopenskih živali diha tako, da se jim širi in krči prsni koš. Pri želvi to seveda ni mogoče, saj vlogo prsnega koša igra trden oklep. Namesto tega so se pri želvah razvile posebne mišice, ki črpajo zrak v in iz njenih pljuč. Večino časa… Včasih lahko želva izdihne tudi skozi tako imenovano kloako, neke vrste »univerzalno« zadnjično odprtino, ki jo uporablja tudi uriniranje, izločanje blata, polaganje jajčec. Če je želva dlje časa pod vodo, lahko kloako uporabi tudi kot neke vrste škrge, skozi katere vsrka vodo, iz nje »pobere« kisik in jo spet izloči. To se zgodi recimo med hibernacijo, ki je še posebej zanimiva. Oklep ima, če ga pogledamo pod mikroskopom, mrežasto strukturo, katere namen je med drugim tudi shranjevanje in izločanje kemikalij. Ta izmenjava omogoča želvi dihanje popolnoma brez kisika. Med hibernacijo v zamrznjenih jezerih in podobnih okoljih, želva »preklopi« iz aerobnega v anaerobno dihanje. To pomeni, da za proizvajanje energije ne uporablja več kisika ampak glukozo. Težava takšnega anaerobnega dihanja je v tem, da se pri tem proizvaja mlečna kislina, ki je v večjih količinah lahko za želvo nevarna. Da ji ne bi škodila, to kislino absorbira oziroma vsrka v omenjeno mrežno strukturo oklepa, tam pa se nevtralizira s pomočjo bikarbonata, ki ga izloča oklep. Torej nekakšen Rupurut za želve. Več v spodnjem videu…
Vir: Science Insider/YouTube
