Uporaba telefona z rotacijsko številčnico. Telefoni »na gumbe« so se pri nas uveljavili šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pred tem pa so imeli rotacijsko številčnico, ki je za sedanje otroke čista eksotika in je skoraj zagotovo ne bi znali uporabiti.
Telefonske številke. Tu smo si mladi in stari enaki. Starejši smo včasih številke pisali v adresarje ali kakšne podobne knjižice, mladi pa tega niso počeli nikoli. Odkar imamo mobilne telefone tako marsikdo še svoje telefonske številke več ne ve, kaj šele številke koga drugega. Če telefon odpove in nimamo rezervne kopije imenika, smo »mrzli«.
Telefonske govorilnice. Pravzaprav obstajajo še sedaj, a jih nihče več niti opazi ne več. Roko na srce – pisec teh vrstic nimam pojma, če sploh delujejo ali so le »relikt«. Kakorkoli že, včasih so bile zelo pomembne, saj so nekatere bile celo tako »luksuzne«, da so bili v njih tudi telefonski imeniki… Na verigi…
Šivanje. Pisec teh vrstic je imel v osnovni šoli tudi predmet gospodinjstvo, pri katerem smo se med drugim učili tudi osnov ročnega šivanja. To sicer ni bilo hudo »poglobljeno«, kak gumb pa smo znali prišiti. Dekleta in fantje...
Uporaba zemljevida. Včasih smo za pot v neznano uporabljali papirnate zemljevide, kjer je bilo najprej potrebno ugotoviti, kje sploh smo, da smo potem lahko poiskali pot do cilja. »Veščina«, ki jo sedanja generacija sedaj, ko ima vsak telefon tudi sposobnost navigacije, več ali manj ne potrebuje. Da o kompasu ne govorimo.
Iskanje knjig v knjižnici. V večjih knjižnicah, posebej univerzitetnih, se ne včasih ne sedaj ne moremo ravno sprehajati med knjigami. Iščemo jih s pomočjo računalnika in podatkovne baze na njem - vpišemo eno ali več ključnih besed in v trenutku dobimo rezultate. Včasih je postopek potekal tako, da smo po regalih, polnih majhnih predalčkov, v katerih so bile kartice z naslovi in drugimi bibliografskimi podatki. Ko smo jo našli, smo jo odnesli knjižničarki/knjižničarju, ta pa nam je potem prinesla/prinesel knjigo.
Menjava kolesa pri avtomobilu. Marsikateri voznik danes, tudi če to zna, ne more menjati kolesa pri avtomobilu. Zakaj? Ker okoli tretjine novih vozil rezervnega kolesa sploh – nima. Če se nam zgodi »gimidefekt«, moramo poklicati pomoč na cesti… razen če nimamo tako imenovanih praznovoznih (run-flat) pnevmatik, ki omogočajo vožnjo tudi ob predrtju, a te ima le okoli 15 odstotkov novih avtomobilov. Če pa rezervo imamo in je ta po čudnem naključju tudi polna, se pogosto zgodi, da so vijaki tako priviti, da jih ne moremo odviti, pogosto pa tudi ključ, ki ga dobimo z avtomobilom, ni pravi, saj je namenjen jeklenim in ne aluminijastim platiščem.
Menjava olja v avtomobilskem motorju. Včasih je bilo to opravilo, ki se ga je marsikdo lotil sam. V vsakem gospodinjstvu, katerega vsaj en član je bil kolikor toliko spreten, je imelo ustrezno orodje, skoraj vsak pa je poznal tudi nekoga, ki je imel v garaži kanal… Ti časi so mimo. Sedaj mladi vedo kvečjemu to, da je tud in tam potrebno preveriti količino olja v motorju, nekateri pa celo vedo, kako se to naredi. Za vse ostalo so tukaj avtomehaniki….
Iskanje po enciklopediji. Enciklopedije, leksikoni, slovarji in podobno, so ne le dober vir informacij ampak so bili včasih tudi dober biznis. Posebej enciklopedije, saj je šlo pravilom za kar nekaj velikih in težkih knjig, ki so bile tako drage, da so se kupovale na obroke. In to ne na dva ali tri… In če si hotel v kakšni od teh knjig kaj najti, si moral naprej najti pravo, nato pa v njej poiskati želeno geslo. Sedaj le v Google ali kaj podobnega vpišemo iskalni pojem in rezultat je tu v sekundi…
Lepljenje znamk. Sicer se sliši nekoliko za lase privlečeno, a pisec teh vrstic sem se pred kratkim pogovarjal s pismonošo in ta mi je povedal, da vse večkrat naleti na pisma, ki imajo znamko prilepljeno na napačno mesto. Najpogosteje namesto na desni jih lepijo na levi zgornji rob, znamke pa so se znašle tudi na sredini kuverte, na spodnjem robu in celo na zadnji strani… Na zdravje…
Rokopis. Tudi rokopis postaja počasi nekaj, kar odhaja v zgodovino. Če niste ravno šolar – kdaj ste nazadnje kaj napisali s svinčnikom ali celo nalivnim peresom? Podpisali ste verjetno se, kaj več pa… Kaj pa prebrali kak rokopis, napisan s pisanimi črkami? Verjetno še redkeje…
●
