»Lebdenje, spanje in na splošno premikanje v ničelni gravitaciji je nekaj čudovitega. Sklepi me tam niso niti približno tako boleli kot na Zemlji. Gravitacija ni prijetna,« je za Space.com povedala Whitsonova in dodala, da je življenje v vesolju bolj podobno taborjenju kot bivanju v hotelu. Največja težava je seveda opravljanje potreb. Predvsem velike.
Vse skupaj se dogaja na 16.000 evrov vrednem stranišču, ki so ga skonstruirali ruski znanstveniki. To je med drugim znano po tem, da se pogosto kvari, a ga astronavti še vedno raje uporabljajo kot ameriške plenice (Maximum Absorbency Garment). Luknja v straniščni »školjki« je velika približno toliko kot krožnik, deluje pa s pomočjo vakuumske črpalke, ki iztrebke posesa in jih zatesni v plastično vrečko. Te vrečke se shranijo in čez čas, skupaj z ostalimi odpadki, pošljejo nazaj proti Zemlji, kjer med padanjem zgorijo v atmosferi. Ves postopek se sicer sliši preprosto, vendar baje ni tako: »Težava je v tem, ker je treba zadeti dokaj majhno tarčo, poleg tega pa si je treba, ko posoda postaja polna, pogosto nadeti gumijasto rokavico in vsebino malce stisniti!« pove Peggy. Stranišče od časa do časa tudi zataji in nemalokrat začnejo koščki predelanega kosila lebdeti naokoli po postaji. V tem primeru je odgovornost za lovljenje teh »metuljčkov« seveda na stani avtorja.
Whitsonova in dodala, da je življenje v vesolju bolj podobno taborjenju kot bivanju v hotelu. Največja težava je seveda opravljanje potreb. Predvsem velike.
Je pa mala potreba baje precej preprostejša – urin se posesa v vodovodni sistem, kjer se ga v procesu, ki traja osem dni, 80 do 85 odstotkov predela nazaj v pitno vodo.
Pa naj še kdo reče, da v vesolju ni luštno…
Vir: Tech Times, Space.com
Foto: NASA
