Raziskovalci z univerze Virginia Tech so do odkritja prišli s primerjavo genomov dveh različnih linij posteljnih stenic – ene, za katero domnevajo, da je nekoč potovala na hrbtu neandertalca, in druge, ki je ostala zvesta netopirjem. Ugotovili so, da je populacija stenic, ki se je prehranjevala z netopirji, skozi tisočletja močno upadla, medtem ko so se stenice, ki jih poznamo danes, razvijale skupaj z ljudmi – kar jih uvršča med naše najstarejše znane »škodljivce«.
»Zanimalo nas je, kako se je skozi čas spreminjala velikost reproduktivne populacije, torej število posameznikov, ki prispevajo k naslednji generaciji – to nam pove veliko o njihovi zgodovini,« je povedala Lindsay Miles, glavna avtorica raziskave in raziskovalka na Oddelku za entomologijo Virginia Tech. »Na začetku smo pri obeh linijah opazili splošen upad, kar je skladno z obdobjem zadnjega ledeniškega maksimuma; linija, povezana z netopirji, se ni nikoli pobrala in še danes upada.«
»Zelo razburljivo pa je bilo spoznanje, da se je linija, povezana z ljudmi, obnovila in da se je njihova populacija celo povečala,« je dodala.
Čeprav raziskave kažejo, da stenice obstajajo že od časov dinozavrov, je vseh okoli 90 znanih vrst teh členonožcev živelo v precej stabilnih simbiotskih odnosih s svojimi gostitelji – vse do trenutka, ko so naši človeški predniki začeli tvoriti družbe in živeti v bližini drug drugega. Takrat sta navadna posteljna stenica (Cimex lectularius) in tropska stenica (Cimex hemipterus) ubrali pot preživetja, povezano z ljudmi.
»To ima smisel, saj so se sodobni ljudje izselili iz jam pred približno 60.000 leti,« je pojasnil Warren Booth, izredni profesor entomologije na Virginia Tech. »V jamah so z ljudmi živele tudi stenice in ko so ljudje odšli, so s sabo vzeli del te populacije – zato je genetska raznolikost stenic, povezanih z ljudmi, danes manjša.«
Kdorkoli je že doživel invazijo posteljnih stenic ve, kako trdovratne so – kar ni le posledica njihove številčnosti in hitrosti razmnoževanja, temveč tudi genetske mutacije, ki jim je omogočila odpornost proti nekoč učinkovitemu insekticidu.
»Zanimivo bo spremljati dogajanje v zadnjih 100 do 120 letih,« je povedal Booth. »Stenice so bile pogoste v starem svetu, a ko se je za zatiranje škodljivcev začel uporabljati DDT, so populacije strmoglavile. Mislili smo, da so praktično izumrle, a že po petih letih so se spet začele pojavljati – in razvile odpornost proti DDT.«
In čeprav boste težko našli navdušence nad stenicami, si vendarle zaslužijo občudovanje zaradi svoje prilagodljivosti in oportunistične evolucijske poti – od življenja v jamah z jamskimi ljudmi do hitre prilagoditve, ki jim je omogočila preživetje DDT-ja. Po tej mutaciji, pa tudi po ukinitvi uporabe DDT-ja, povečanju mednarodnega potovanja in vse večji gostoti urbanega prebivalstva, so se populacije stenic eksplozivno povečale. Leta 2006 so avstralski strokovnjaki za zatiranje škodljivcev ocenili, da so se infestacije povečale za 4500 % v enem letu, stenice pa najdemo praktično v vseh državah, predvsem v najbolj naseljenih območjih.
Zakaj je to pomembno, razen dejstva, da nam daje še en razlog za nespečnost? Odpornost teh žilavih žuželk in njihove hitre prilagoditve lahko znanstvenikom pomagajo pri natančnejšem oblikovanju epidemioloških modelov, ki bi bolje napovedovali izbruhe bolezni ob rasti urbanih populacij, hkrati pa pomagajo pri razvoju novih načinov zatiranja stenic, ki se izmikajo obstoječi in prihodnji odpornosti. A predvsem je študija fascinanten vpogled v to, kako dolgo so življenja ljudi in stenic prepletena – in, žal za nas, to razmerje verjetno še dolgo ne bo končano. »Časovni potek in obseg demografskih vzorcev ponujata prepričljive dokaze, da je linija stenic, povezana z ljudmi, zelo natančno sledila demografski zgodovini sodobnih ljudi in njihovemu preseljevanju v prva mesta,« so zapisali raziskovalci. »Zaradi tega lahko stenice štejemo za prvo pravo urbano žuželko-škodljivca.«
Čeprav so dokazale svojo trdoživost, stenice niso nepremagljive; ameriška agencija za varstvo okolja (EPA) je objavila podroben vodič, kako se jih lotiti tudi brez strokovne pomoči. In vredno je vedeti, da čeprav so njihovi piki nadležni in lahko povzročijo velike otekline, ne prenašajo bolezni.
In če se sprašujete, kdo bo zmagal v bitki za preživetje – stenice ali ščurki – entomologi še ne znajo odgovoriti. Čeprav imajo stenice svojega najljubšega gostitelja, njihova specializirana prehrana težko konkurira ultimativnemu preživelemu v svetu žuželk – nemškemu ščurku (Blattella germanica), ki se prehranjuje z vsem, prenaša širši spekter okoljskih pogojev in je razvil odpornost proti različnim kemičnimim insekticidom. Pa še stenice jé.
Študija je bila objavljena v strokovni publikaciji Biology Letters.
Vir: Virginia Tech