V naših računalnikih in telefonih se podatki shranjujejo na takšne in drugačne »diske«. Besedo smo dali v oklepaj zato, ker »disk« običajno označuje nekaj okroglega in pogosto hkrati tudi vrtečega, kar pri magnetnih diskih (HDD) velja, pri SSD pa ne, saj v njih ni ničesar okroglega in tudi ne vrtečega (od tod SS – solid-state). V primeru vesoljskega teleskopa, od Zemlje oddaljenega 1,6 milijona kilometrov, magnetni diski seveda ne pridejo v poštev. Temperatur okoli -220 °C in najrazličnejšega sevanja preprosto ne bi prenesli.
NASA je v teleskop zato vgradila disk SSD kapacitete le 68 GB, ki ga teleskop s slikami zapolni v le dveh urah. Zakaj tako malo? Zato, ker se slike vsak dan sproti prenašajo na Zemljo, točneje na postaje Deep Space Network, ki jih ima NASA v ZDA, Španiji in Avstraliji. Te postaje lahko podatke s teleskopa sprejemajo s hitrostjo 28 MB/s, to pa pomeni, da se celotna vsebina diska lahko na Zemljo prenese v štirih urah in pol. In ker je teleskop »viden« dnevno dvakrat po štiri ure, je takšna velikost seveda smiselna.
Vesoljski teleskop James Webb nam bo priskrbel precej več podatkov kot Hubblov (57 GB dnevno napram 1-2 GB), se pa seveda pojavlja vprašanje, kako dolgo. Hubblov teleskop po 32 letih še vedno deluje, Webbov pa se mora šele dokazati. NASA ocenjuje, da naj bi se v desetih letih zaradi sevanja in obrabe prostor na disku zmanjšal na okoli 60 GB, torej za več kot 10 odstotkov. Če to številko projiciramo na 30 ali več let…
Vir: IEEE Spectrum
