Navdih za sedenje na drogu naj bi bil sveti Simeon Puščavnik (388–459 n.š.), ki je na majhni ploščadi, postavljeni na drog, menda preždel kar 36 let. Za njim se česa podobnega, vsaj da bi vedeli, ni spomnil nihče, nato pa je v dvajsetih letih zadeva postala precej priljubljena v ZDA. Tam je kaskader in bivši mornar Alvin "Shipwreck" Kelly leta 1924 na drogu presedel 13 ur in 13 minut in s tem sprožil »modo«. Njegov rekord so nato hitro porušili, s čemer se ni strinjal in leta 1929 ga je osvojil ponovno s tem, ko je na drogu presedel kar 49 dni. In potem je prišla gospodarska kriza in nikomur ni bilo več do sedenja na drogu. Do leta 1933, dokler športa ni obudil Richard "Dixie" Blandy, ki je do leta 1963 trikrat izboljšal rekord (77, 78 in 125 dni), pri poskusu zadnjega, leta 1974, pa se je drog zrušil Richard pa tako nesrečno padel, da je za posledicami poškodb umrl. Ameriško zgodbo sedenja je zaključil H. David Werder, ki je v protest proti visokim cenam bencina v začetku osemdesetih na drogu preždel kar 439 dni, 11 ur in 6 minut.
Medtem ko so Alvin Kelly in njegovi ameriški nasledniki sedeli na drogu, pritrjenem v tla na suhem, so na Nizozemskem, posebej v Friziji, kjer je ta šport prav tako prisoten in menda zelo priljubljen, ubrali bolj varno taktiko – drogove zabijajo v dno kanala, ribnika, jezera ali kakšne podobne vodne površine, tako da se kak igralec ne poškoduje, če pade z njega. Vse skupaj je tudi marketinško obarvano, saj ima vsak igralec enega ali več sponzorjev, katerih logotipi so pritrjeni drogove, tako da je vse skupaj videti bolj kot kak sramotilni steber, a kljub temu…
»Pfahlsitzen« ali »Pfahlhocken« je dokaj priljubljeno tudi na nemškem Spodnjem Saškem, kjer je med leti 1997 in 2002 v zabaviščnem parku Heide v mestu Soltau potekalo celo svetovno prvenstvo. Ker se je vse skupaj dogajalo v nizozemskem kotičku parka sklepamo, da so Nemci zadevo uvozili, a so jo, kot se zanje spodobi, naredili uradno. Določili so namreč podrobna pravila, vse skupaj pa prijavili tudi Gunessovi knjigi rekordov. In rekorder? Daniel Baraniuk iz poljskega Gdanska, ki je leta 2002 na drogu presedel 196 dni.
In kakšna so pravila? Drog mora iz zemlje gledati 2,5 metra, ploščad ima površino 0,25 m2, vsak tekmovalec dobi dežnik oziroma senčnik, blazino za pod zadnjo plat, še eno, ki si jo da v naročje in nanjo položi glavo, koco, če bi ga zeblo ter za 50 € dobropisa na mobilnem računu (bilo je leto 1997). Zabavna elektronika je bila omejeno dovoljena, kar je v praksi pomenilo kak radio. Včasih so iz drogov opravljali tudi potrebe (okoli droga so napeljali platno, tekmovalec pa je svoje opravil v vedro), a so sedaj pravila malce olajšali, tako da imajo tekmovalci vsaki dve uri deset minut časa za pretegovanje nog in opravljanje potreb. In kako se meri čas? S pomočjo senzorjev v sedalu…
V spodnjem videu si lahko ogledate, kako je zadeva videti na Nizozemskem…
Vir: Oddity Central, YouTube, Wikipedia
