Ker takšnih, kot je bil lord Erne ni bilo malo, so se najemniki po državi pričeli organizirati z namenom upora. Tudi nasilnega. A jih je lokalni politik Charles Stewart Parnell prepričal, da so ubrali drugačno pot. »Rad bi vas opozoril, da obstaja veliko boljši način - bolj krščanski in dobrodelni način, ki bo izgubljenemu človeku dal priložnost, da se pokesa. Ko nekdo zasede kmetijo, s katere je bil izseljen drug človek, se preprosto izogibajte. Izogibajte se ga na cesti, ko ga srečate, na mestnih ulicah, v trgovini, na sejmišču, na tržnici inj celo v cerkvi. Svoje sovraštvo do zločina, ki ga je zagrešil, pokažite tako, da ga izolirajte od okolice kot bi bil stari gobavec.«
Govor je slišal župnik John O'Malley, ki je služboval v okraju Lough Mask, kjer je bilo posestvo lorda Erna in idejo prenesel svojim sokrajanom. Ti so jo sprejeli in ko so v vas prišli sodni izvršitelji, da bi enajstim najemnikom vročili sklepe o deložaciji, jim jih je uspelo vročiti le trem, v četrti hiši pa so naleteli na gospo Fitzmorris, ki sklepa ni hotela sprejeti. Namesto tega je naredila rompompom in s tem obvestila ostale najemnike, ki so nad izvršitelja poslali svoje žene. Te so bile menda tako besne, da se je Boycott s svojimi sedemnajstimi izvršitelji raje umaknil. Vročitve so poskusili izvesti spet naslednji dan, a je bil uspeh več ali manj enak. Novica o uporu se je razširila po celotnem okraju in ljudje so trumoma prišli pred hišo, v kateri je živel Boycott in pozvali njegove zaposlene, da dajo odpoved in ne sodelujejo pri tem nečednem delu. Ti so zaradi strahu res odšli in Boycott je ostal sam. A ni ostalo le pri tem. V naslednjih dneh so »sodelovanje« z njim prekinili tudi lokalni kovač, pismonoša, perica, kmalu za tem pa tudi vsi trgovci, tako da je moral Boycott hrano in druge potrebščine pripeljati z ladjo od drugod.
A tudi tu zgodba še ni končana. Lord Erne je bil Britanec, njegovo posestvo pa se je nahajalo na Irskem, kar je bilo tudi takrat politično zelo žgečkljivo. Ko so za ignoriranje« Boycotta izvedeli na protestantskem Severnem Irskem in v Veliki Britaniji, so bili seveda jezni na to, kar se gredo irski katoliki. O dogajanju so pisali časopisi po vsej državi in ker je bilo na poljih še vedno menda za okoli 500 funtov pridelkov, ki jih ni hotel nihče pobrati, se je kmalu porodila ideja o tem, da je treba Boycottu nekako pomagati. Zagnali so dobrodelno akcijo, v okviru katere so zbrali 2000 funtov, ki jih je Boycott uporabil za najem in transport skupine protestantskih delavcev iz Severne Irske, ki so pobrali pridelek.
Seveda je bilo povsem jasno, da tako več ne gre in da Boycott ne more ostati na svojem položaju, saj je pobiranje pridelka, vrednega 500 funtov, menda stalo 10.000 funtov. Zato je takoj po tem, ko je bil pridelek pobran, Boycott moral s svojo družino v spremstvu policije zapustiti posestvo. Nekaj dni je nameraval ostati še v Dublinu, a je moral tudi ta obisk skrajšati, saj je vodstvo hotela dobilo sporočilo, da ga bodo začeli »bojkotirati«, če bodo gostili Boycotta. Ta je zato moral hotel zapustiti in z ladjo odpotovati v Anglijo. ▪
