Čeprav cepljenje otrok velja za enega največjih javnozdravstvenih uspehov, saj omogoča zaščito pred boleznimi s spodbujanjem imunskega sistema, se že leta pojavljajo tudi skeptiki, oklevanje glede cepljenja pa se je v nekaterih državah povečalo zaradi različnih dejavnikov, vključno s prepričanjem, da cepljenje povzroča druge zdravstvene težave.
Nova obsežna raziskava, ki so jo izvedli raziskovalci s Statens Serum Institut (SSI) pod okriljem danskega ministrstva za zdravje, je preučevala, ali obstaja povezava med otroškimi cepivi, ki vsebujejo aluminij, in povečanim tveganjem za razvoj 50 različnih bolezni, kot so avtizem, ADHD, astma in sladkorna bolezen tipa 1.
Aluminijeve soli se običajno uporabljajo v neživih cepivih kot adjuvans, torej snov, ki spodbuja imunski odziv na antigen v cepivu, kar lahko povzroči močnejši in dolgotrajnejši imunski odgovor. Neživa cepiva vsebujejo ubite ali inaktivirane različice virusov ali bakterij, zato ne povzročajo bolezni, a še vedno sprožijo imunski odziv. Kljub uporabi aluminija v cepivih že od 30. let prejšnjega stoletja obstajajo pomisleki glede njegove dolgoročne toksičnosti.
Od leta 1997 danski program cepljenja otrok vključuje (a ne predpisuje obvezno) kombinirano cepivo, ki vsebuje aluminij in ščiti pred davico, tetanusom, oslovskim kašljem, otroško paralizo in okužbo s Haemophilus influenzae tipa b (Hib) – cepivo DTaP-IPV/Hib, ki se daje pri treh, petih in dvanajstih mesecih starosti. Cepivo proti pnevmokoknim okužbam (PCV) se daje istočasno. Prvo cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (MMR) otroci prejmejo pri 15 mesecih, drugo pa pri štirih letih.
V tej študiji so raziskovalci uporabili podatke iz nacionalnih registrov, ki zajemajo 1.224.176 otrok, rojenih med letoma 1997 in 2018. Vključeni so bili otroci, rojeni na Danskem, ki so bili pri dveh letih še živi in brez prirojenih ali predobstoječih resnih zdravstvenih stanj, kot so bolezni dihal ali srčno-jetrne odpovedi. Pridobili so podatke o časovnem okviru, številu in vrstah uporabljenih cepiv ter izračunali skupno izpostavljenost aluminiju do drugega leta starosti. Skupna količina prejetega aluminija se je gibala med 0 in 4,5 mg.
Raziskovalci so nato spremljali 50 kroničnih bolezni med drugim in petim letom starosti (in v nekaterih analizah do osmega leta). Te so vključevale 36 avtoimunskih bolezni (npr. sladkorna bolezen tipa 1, juvenilni artritis), 9 atopijskih oz. alergijskih bolezni (npr. astma, ekcem, alergije) ter 5 nevro-razvojnih motenj (npr. avtizem, ADHD). Statistični modeli so ocenili tveganje za razvoj posamezne bolezni glede na vsak dodatni mg izpostavljenosti aluminiju, ob upoštevanju številnih motečih dejavnikov, kot so porodna teža, kajenje matere in dohodek.
Rezultati niso pokazali povečanega tveganja za nobeno od avtoimunskih, alergijskih ali nevro-razvojnih bolezni ob večji izpostavljenosti aluminiju. Pravzaprav so bili pri nevro-razvojnih motnjah rezultati celo nakazovali nekoliko manjše tveganje. Tudi pojavnost astme je bila nekoliko nižja pri večji izpostavljenosti.
»To je prva študija takšnega obsega s tako poglobljeno analizo, ki potrjuje visoko stopnjo varnosti cepiv, ki jih na Danskem uporabljamo že desetletja,« je dejal profesor Anders Hviid, vodja Oddelka za epidemiološke raziskave pri SSI in vodilni avtor študije. »Naši rezultati so pomirjujoči, Z analizo podatkov več kot milijona danskih otrok nismo zaznali nobene povezave med majhnimi količinami aluminija v otroškem cepilnem programu in pojavnostjo katerega koli izmed 50 zdravstvenih stanj.«
So ti rezultati uporabni tudi za druge države? Da, vendar z določenimi zadržki. Vrste cepiv, ki se uporabljajo na Danskem, so podobne tistim v drugih državah, vključno z uporabo aluminija kot adjuvansa. Skupna izpostavljenost aluminiju v tej študiji je primerljiva z izpostavljenostjo v teh državah, podobni pa so tudi cepilni urniki. Res pa je, da se lahko nekatere znamke cepiv ali formulacije med državami nekoliko razlikujejo, svojo vlogo pa odigra tudi sam zdravstveni sistem in visoka precepljenost na Danskem, ki lahko zmanjšata vpliv motečih dejavnikov učinkoviteje kot v državah z nižjo ali bolj raznoliko precepljenostjo. Ključna ugotovitev je: rezultati te študije so zelo pomembni tudi za druge države, a jih je treba interpretirati skupaj z lokalnimi podatki.
Študija ima sicer tudi omejitve. Pri nekaterih boleznih, ki se razvijejo kasneje v življenju, je bila omejitev trajanja spremljanja lahko problematična, pri redkejših boleznih pa je bilo primerov premalo za zanesljive zaključke. Poleg tega je bila izpostavljenost aluminiju ocenjena na podlagi znane vsebnosti cepiv, ne pa izmerjena neposredno pri otrocih. Kljub temu ta velika in dobro nadzorovana študija predstavlja pomemben protiargument skrbem, ki so jih sprožile manjše raziskave ali ekološki podatki, ter podpira nadaljnjo uporabo cepiv, ki vsebujejo aluminij, v otroških programih cepljenja.
»V dobi razširjenih dezinformacij o cepivih je ključno, da se zanašamo na trdne znanstvene dokaze,« je zaključil Hviid. »Velike, populacijsko zasnovane raziskave, kot je ta – ki sledi več kot milijonu otrok skozi več let – so branik proti politizaciji znanosti o zdravju, ki spodkopava zaupanje javnosti v cepiva. Bistveno je razlikovati med resnično znanostjo in politično motiviranimi kampanjami – sicer bodo posledice nosili otroci.«
Študija je bila objavljena v strokovni publikaciji Annals of Internal Medicine.
Vir: Statens Serum Institut
