»Ugotovitve razkrivajo presenetljivo vlogo leptina pri socialnem vedenju in osvetljujejo eno najstarejših vprašanj nevroznanosti - način, kako živali določajo prioritete odzivov na trenutne potrebe,« pravi Gina Leinninger, ki na državni univerzi Michigan v East Lansingu preučuje nevronsko regulacijo hranjenja. Pravi, da članek odpravlja veliko »vrzel« v znanju na tem področju in potrjuje hipotezo, da »ko vam ni več treba nujno jesti, se lahko sprostite za druge dejavnosti«.
Kako na takšno odločanje vpliva leptin sta skušali razumeti tudi nevroznanstvenici Anne Petzold in Tatjana Korotkova z Univerze v Kölnu v Nemčiji in prišli sta do enakega rezultata – tudi v njunih raziskavah je leptin zaviral hranjenje, hkrati pa spodbujal interakcije z mišjimi samicami.
A to ne pomeni, da so miši povsem pozabile na hrano. Po enodnevnem »postu« so mišoni res raje šli k samicam kot k hrani, ko pa se bili brez hrane pet dni, pa je lakota prevladala nad druženjem. »Po dolgotrajni lakoti začnejo delovati drugi sistemi, ki hrano postavijo na prvo mesto,« pravi Korotkova.
Raziskovalci so običajno menili, da je leptin pomemben za odzivanje na presnovne signale in ne na družbene vzgibe, pravi Scott Sternson, nevroznanstvenik na Kalifornijski univerzi v San Diegu. »Toda rezultati kažejo, da ni tako,« pravi. Leptin se običajno proizvaja, ko so energetske potrebe živali zadovoljene, občutek sitosti pa živalim omogoča, da pozornost preusmerijo od hrane k drugim interesom. »In zdi se, da je eden od teh interesov zanimanje za nasprotni spol.«
Ekipa je preučevala tudi nevrone, ki proizvajajo hormon nevrotenzin, povezan z žejo. Stimulacija teh nevronov je spodbujala pitje namesto prehranjevanja ali družabnega vedenja.
Čeprav je mišje vedenje nemogoče neposredno preslikati na človeško, je leptinski sistem prisoten pri številnih živalih. »Celo muhe izražajo leptinske receptorje,« pravi Petzold. Kljub temu pa so izsledki izredno dragoceni, saj bi preučevanje interakcije med leptinom in socialnim vedenjem pri miših lahko pomagalo razumeti motnje hranjenja, ki jih imajo na primer nekateri avtisti, ali socialno fobijo pri nekaterih ljudeh z bulimijo, meni Korotkova.
Vir: Science, Science Direct
