Eden takšnih časov je bil t. i. zadnji ledeniški maksimum (Last Glacial Maximum - LGM), najhladnejše obdobje zadnje ledene dobe, ki je trajalo približno od 26.500 do 19.000 let nazaj. Zdi se, da bi bil to idealen čas za zbiranje ob ognju, vendar je dokazov o njegovi uporabi v tem času zelo malo.
Da bi rešili to uganko, so raziskovalci preučili ostanke treh starodavnih kurišč, odkritih na arheološkem najdišču Korman’ 9 ob reki Dnester v današnji Ukrajini. Ta kurišča so neposredno povezana s človeškimi naselitvami v času LGM in ponujajo nov vpogled v pirotehnološke spretnosti v poznem zgornjem paleolitiku – obdobju več tisočletij mrzlega vremena. »Vemo, da je bil ogenj razširjen pred tem in po tem obdobju, toda prav z vrhunca ledene dobe je dokazov zelo malo,« pravi soavtor William Murphree, geoarheolog z Univerze Algarve na Portugalskem. Pretekle raziskave so že pokazale, da je bil ogenj za ljudi zgornjega paleolitika življenjskega pomena – brez njega si niso mogli predstavljati vsakdanjih opravil. »Ogenj ni služil le za ogrevanje, ampak je bil ključen tudi za kuhanje, izdelavo orodij in druženje,« dodaja soavtor Philip Nigst, arheolog z Univerze na Dunaju.
A ledeni vrhunec je Evropi prinesel hitro poslabšanje podnebja, z izjemno mrzlimi in suhimi razmerami, ki so povzročile izginjanje habitatov in geografsko osamitev. V takšnem kontekstu se zdi nenavadno, da bi ljudje manj kurili ognje. Morda so nizke temperature preprečile rast dreves v stepah in na travnikih, kar je omejilo zalogo drv. Ali pa so ljudje še vedno kurili enako kot prej, vendar so ostre razmere izbrisale večino dokazov. Obstaja tudi možnost, da gre za iluzijo, ki odraža sodobno pristranskost pri objavljanju raziskav, in ne resničen upad uporabe ognja. Zato je odkritje več kurišč iz obdobja LGM lahko izjemno razsvetljujoče. Poleg tega, da nudi vpogled v tradicije uporabe ognja, namiguje tudi, zakaj je teh dokazov iz tistega časa tako malo.
Raziskovalci so s pomočjo geoarheoloških metod – mikrostratigrafije, mikromorfologije in kolorimetrične analize – ugotovili, da so bila kurišča ploska in odprta ter da so ljudje v njih večinoma kurili les. Čeprav preprosta, so ta kurišča lahko segrela tla do 600 °C, kar nakazuje, da so plameni dosegli precej višje temperature – dokaz izjemnega obvladovanja ognja v zelo zahtevnih pogojih.
Čeprav večjih kosov oglja niso našli, so analize manjših delcev pokazale, da je bil glavni vir goriva smrekov les. V kuriščih so našli tudi sledi kosti, a njihova vloga ni popolnoma jasna. »Nekatere kosti živali, najdene na najdišču, so bile ožgane pri temperaturi nad 650 °C. Trenutno preiskujemo, ali so bile uporabljene kot gorivo ali pa so zgorele po naključju,« pojasnjuje soavtorica Marjolein Bosch, zooarheologinja z Univerze na Dunaju, Avstrijske akademije znanosti in Prirodoslovnega muzeja na Dunaju.
Razlike med posameznimi kurišči lahko kažejo na več različnih naselitev kraja – bodisi v tednih ali stoletjih razmika. Lahko pa so to specializirana kurišča, ki so jih ljudje uporabljali znotraj iste naselitve za različne namene ali v različnih letnih časih. »Ljudje so popolnoma obvladali ogenj in vedeli, kako ga uporabiti za različne potrebe,« pravi Nigst. »Naši rezultati tudi kažejo, da so se ti lovci in nabiralci vračali na isto mesto v različnih obdobjih leta v okviru svojih letnih selitev.«
Čeprav so nekateri očitno ohranili svoje pirotehnične veščine v času LGM, pa je še vedno veliko odprtih vprašanj glede redkosti takšnih kurišč na sorodnih najdiščih.
»Ali je bila večina dokazov uničena zaradi značilnega ledenodobnega izmeničnega zmrzovanja in odtajevanja tal?« se sprašuje Murphree. »Ali pa ljudje med zadnjim ledeniškim maksimumom preprosto niso imeli dovolj goriva?« dodaja Nigst. »Morda sploh niso uporabljali ognja, ampak so se zanašali na druge rešitve?«
Študija je bila objavljena v strokovni publikaciji Geoarchaeology.
Vir: Geoarchaeology, foto: Philip R. Nigst
