Gradnja TZL se je začela pretekli teden, poleg do zdaj največjega svetovnega baterijskega hranilnika, ki bo temeljil na tehnologiji redoks-flow, središče predvideva tudi podatkovni center za aplikacije umetne inteligence ter poseben zračni tunel za raziskave in razvoj na področju športa. TZL bo neposredno povezano z evropskim elektroenergetskim omrežjem. »Gre za uresničitev projekta stoletja,« je dejal Giuseppe Santagada, direktor gradbenega podjetja Erne Gruppe iz Aargaua, ki bo izvedlo gradnjo. Erne pri tem sodeluje s tehnološkim podjetjem Flexbase Group, ki ima sedež v Laufenburgu in sta ga ustanovila pobudnika projekta TZL, Marcel Aumer in Sascha Corroccio.
Srce novega tehnološkega središča bo baterijski hranilnik. Ta bo imel novogradnjo na zemljišču velikem več kot 20.000 kvadratnih metrov, nasproti obstoječe zgradbe švicarskega telefonskega operaterja Swissgrid, ki bo vključena v središče.
Po informacijah podjetij Erne in Flexbase bo redoks-flow baterija – znana tudi kot tekočinska baterija – imela skupno kapaciteto več kot 1,6 GWh in moč več kot 800 MW. Trenutno največji redoks-flow baterijski hranilnik na svetu stoji na Kitajskem s kapaciteto 400 MWh in močjo 100 MW. Ena glavnih prednosti redoks-flow baterij je, da niso eksplozivne niti gorljive.
Razvojna ekipa trenutno temelji svoje izračune na standardni konfiguraciji teh baterij: 75 % vode kot energijskega medija in 25 % vanadija kot kovinskega elektrolita. To je najpogostejši tip baterijskega hranilnika in se zato tudi v javni predstavitvi projekta uporablja kot primerjava. »Zagotovo bomo dosegli načrtovane zmogljivosti – če jih ne bomo celo presegli,« je dejal predstavnik podjetja.
Kar zadeva izbiro elektrolitov oziroma potrebne tekočine, Flexbase pravi, da imajo na voljo več možnosti, ki bodo končno ovrednotene glede na napredek raziskav in nato vključene v končno zasnovo. Pri tem sodelujejo z uglednimi institucijami iz Švice in Nemčije ter želijo postaviti nove standarde tako glede uporabljenih tekočin kot baterijskih celic.
Glavne naloge hranilnika bodo, poleg shranjevanja elektrike za energetsko trgovanje – torej prevzem energije, ko je ta poceni, in oddaja, ko je draga – tudi stabilizacija omrežja, zanesljivost napetosti in kompenzacija jalove moči.
Da bi dosegli predvideno kapaciteto, Flexbase načrtuje gradnjo 960 rezervoarjev s skupno več milijoni litrov elektrolita. Vsak bo imel premer tri metre. Takšna velikanska naprava potrebuje veliko prostora: stavba, ki bo hranila baterijski sistem, bo dolga 180 metrov, široka 78 metrov, visoka najprej 20 metrov, v drugi fazi pa 30 metrov, k temu pa je treba dodati še 25 metrov podzemnega dela.
Na območju TZL se nahaja tudi pomembno energetsko vozlišče Laufenburg, znano kot po tem, da so tam leta 1958 prvič povezali elektroenergetska omrežja Švice, Nemčije in Francije, kar je predstavljalo začetek skupnega evropskega energetskega omrežja.
Hranilnik bo služil tudi kot zasilni vir napajanja za podatkovni center, specializiran za umetno inteligenco, ki bo potreboval velike količine električne energije. Hlajenje podatkovnega centra bo potekalo trajnostno z vodo, odpadna toplota pa bo energetsko učinkovito vključena v sistem daljinskega ogrevanja. Prek obstoječega sistema predorov naj bi se toplota preusmerila proti elektrarni Laufenburg, ki tudi fizično povezuje obe državi.
Po ocenah Flexbase bo s tem samo v Laufenburgu v prihodnjih 30 letih prihranjenih okoli 75.000 ton CO₂. Poleg tega bo projekt TZL ustvaril več sto novih delovnih in izobraževalnih mest za strokovnjake. Projekt, vreden več milijard, financirajo zasebni vlagatelji ter priznana družinska podjetja iz Švice, Nemčije, Avstrije in Lihtenštajna. Vključenih je tudi več univerz in podjetij s tehničnega področja.
Tehnološko središče naj bi začelo delovati poleti 2028. Gradbena dela naj bi bila zaključena do konca leta 2027, do takrat pa naj bi bila sprejeta tudi končna odločitev glede konfiguracije redoks-flow baterijskih hranilnikov.
Vir: Erne, Flexbase
