Hitrost širjenja vesolja ponazarja tako imenovana Hubblova konstanta, ki je dobila ime po astronomu Edwinu Hubblu, ki je prvi odkril, da se vesolje širi. Pravzaprav je to pred tem v svojih izračunih ugotovil že Einstein, a je menil, da to ni res in je v nadaljnjih raziskavah obravnaval vesolje kot statično. Kasneje je to svoje prepričanje označil kot največjo zmoto v svoji poklicni poti.
Prvo oprijemljivo številko Hubble konstante je leta 1929 izračunal kar Hubble sam, znašala pa je 500 km/s/megaparsek, kjer je en megaparsek 3,6 milijona svetlobnih let. Konstanta v bistvu pomeni, da se bolj oddaljene galaksije hitreje oddaljujejo od tistih bližnjih. Od takrat je bila konstanta deležna mnogih izboljšav, raziskave in meritve, opravljene v zadnjih dvajsetih letih pa so pokazale, da naj bi številka znašala okoli 70 km/s/megaparsek.
Da so te zadnje meritve res blizu dejanski vrednosti, so sedaj dokazali tudi znanstveniki oddelka za astronomijo ameriške univerze Clemson. Ti so analizirali podatke iz Fermijevega teleskopa, in Čerekovega teleskopskega polja, ki uporabljata žarke gama. Preko njih so ugotavljali, kako gama žarki iz oddaljenih virov vplivajo na »meglo«, ki prežema vesolje.Leta 2019 so izmerili, da naj bi se vesolje širilo s hitrostjo 67,5 km/s/megaparsek, z najnovejšimi tehnologijami in metodami pa so februarja letos vrednost popravili na 73,8 ± 2,4 km/s/megaparsek.
In zakaj je ta številka tako pomembna? Ker s tem, ko natančneje razumemo zakone in osnovne konstante, ki opredeljujejo vesolje, postane tudi natančnejša tudi naša definicija vesolja, kar vodi v nova spoznanja in odkritja o tem, kaj je bilo in kaj bo.
Raziskava je bila objavljena v reviji Astrophysical Journal.
Vir: Clemson University