Majhna skupina znanstvenikov omenjene univerze se ukvarja z raziskovanjem možganskih odzivov pri neprijetnih stimulansih. Med svojimi opazovanji so ugotovili, da človek ob neprijetnem vonju prične bolj plitvo dihati, še bolj zanimivo pa je, da se to dogaja tako v budnem stanju kot med spanjem. Seveda je sledilo logično vprašanje – ali se ob neprijetnem vonju dihanje spreminja tudi nezavestnih ljudeh in če se, ali je to dejstvo mogoče uporabiti v diagnostiki. In odločili so se za test.
Izvedli so ga pri 43 pacientih z resnimi možganskimi poškodbami, pri katerih je bilo nekaj takšnih, ki so odpirali oči in kazali osnovne refleksne funkcije, a niso kazali znakov zavesti, do takšnih, ki so kazali minimalne znake zavesti in zelo šibke reflekse reakcije. Paciente so izpostavili različnim vonjem, od prijetnega šampona, preko nevtralnih vonjev, do vonja razpadajočih rib, s posebno sondo pa so spremljali količino zraka, ki jo je pacient vdihoval. Vsak test so izvedli po desetkrat, vsakič z drugačnim vrstnim redom vonjav.
In kaj so ugotovili? Odzivi pacientov v vegetativnem stanju so bili precej različni saj so se nekateri na stimulanse odzvali, nekateri pa ne. Ker v času raziskave seveda ni bilo mogoče ugotoviti ali obstaja povezava med vonjem in stopnjo zavesti, so znanstveniki morali počakat da vidijo, kako bo teklo okrevanje teh pacientov. Zato so počakali slaba štiri leta in preverili, kakšno je stanje testiranih pacientov.
Rezultati so bili presenetljivo dobri – vsi pacienti, ki so odreagirali na vonjalni test so se zbudili iz nezavesti in 91 odstotkov živi še zdaj, 63 odstotkov tistih, ki niso reagirali na test, pa je umrlo. Tako dobri rezultati dajo sklepati, da je v primeru, ko pacient pokaže reakcijo na neprijeten vonj, možnost za njegovo okrevanje oziroma prebuditev zelo velika, kljub temu, da so v tem trenutku drugi odzivi zelo šibki ali jih celo ni.
»To novo in preprosto metodo za oceno verjetnosti okrevanja je potrebno čim prej vključiti v diagnostična orodja za bolnike z motnjami zavesti,« je povedal dr. Tristan Bekinschtein iz oddelka za psihologijo univerze v Cambridgeu, eden od sodelujočih v raziskavi.
Študija je bila objavljena v reviji Nature.
Vir: University of Cambridge
