Z bombami do morja

Sahara, puščava na severu afriškega kontinenta, je vsekakor nekaj posebnega. Velika je približno toliko kot je ozemlje ZDA, na njenem področju pa živi le okoli 2,5 milijona ljudi. To je tako, kot če bi prebivalce Slovenije »raztegnili« na velikost Kitajske. Gre torej za izredno veliko skoraj nenaseljen prostor. Sahara je bila vedno tudi velika ovira na poti med Sredozemljem in Podsaharsko Afriko. Tako velika, da je pod svoje okrilje ni mogel spraviti nihče - Egipčani, Kartažani, Rimljani, Turki… nihče. A vedno ni bilo tako. Sahara je bila včasih zelena. In to večkrat. Zaradi sprememb v zemeljski rotaciji oziroma njenem naklonu, Sahara vsakih 41.000 let pride pod »okrilje« severnoafriškega monsuna, ki jo obilno zalije in spremeni v zeleno savano. In kdaj bo Sahara spet zelena? Na žalost bo treba še malo počakati. Kakih 15.000 let. A ljudje smo neučakani in bi radi svojim željam ustregli tukaj in zdaj.

A je mogoče Saharo umetno spremeniti v življenju prijazno okolje? Celotne verjetno ne, kak del pa. Eden takšnih se nahaja v Egiptu, imenuje pa se depresija Katara. Gre za področje, veliko 19.605 km², torej malenkost manjše od Slovenije, ki pa se nahaja do 133 metrov pod morsko gladino. Področje je več ali manj neobljudeno, saj na njem stoji ena sama vas s 363 ljudmi. In zakaj je Katara tako zanimiva? Zato, ker je od Sredozemskega morja oddaljena le 55 kilometrov. To je gradbeniško »obvladljiva« razdalja, ki bo jo bilo mogoče prekopati, depresijo zapolniti z vodo iz Sredozemskega morja in tako dobiti trinajsto največje jezero na svetu. Tole jezero oziroma zaliv bi zaradi izhlapevanja vode povzročilo lokalne padavine, zaradi katerih bi ozelenela njegova okolica in puščavo spremenila v ljudem prijazno okolje.

Ideja je seveda zanimiva in niti najmanj nova. Prvi je o njej javno govoril možak po imenu John Ball že leta 1933, a ga ni nihče kaj dosti poslušal. Nato je idejo leta 1964 obnovil Friedrich Bassler, ki jo je opremil tudi z nekaj konkretnimi izračuni. Izračunal je, da bi 55-kilometrski povezovalni kanal zaradi vročega podnebja in posledično hitrega izhlapevanja vode iz jezera, moral biti globok 60 metrov, da bi lahko zagotovil konstanten dotok vode in nespremenjeno gladino vode v tem »depresijskem jezeru«. Ideja se niti ne zdi tako neizvedljiva, saj je na primer Sueški prekop dolg kar 193 kilometrov in globok 20 metrov, razen tega pa bi konstantna »reka« omogočala postavitev verige hidroelektrarn, ki bi po Basslerjeih izračunih lahko proizvedla do 6800 megavatov moči, kar bi v današnjih okvirih pomenilo osmo največjo elektrarno na svetu. Sliši se odlično, a se je izkazalo, da je zadeva finančno neizvedljiva.

A vrli Bassler ni vrgel puške v koruzo. Prišel je na novo, »odlično«, idejo, kako celoten projekt poceniti. Med Sredozemskim morjem in Katarsko depresijo bi izvrtal 213 lukenj, v vsako bi spustil 1,5 megatonsko jedrsko bombo (vsaka je 100-krat močnejša od tiste v Hirošimi), evakuiral 25.000 ljudi iz okolice, nato pa vse te bomba hkrati detoniral. Bombe bi naredile luknje, ki bi jih gradbeniki potem morali le še očistiti in – voilà, kanal je gotov.

Ideja začuda ni naletela na plodna tla. Še več, Egipčani so ji takoj rekli odločen ne. Zakaj le?  Mogoče zaradi sevanja? Ali pa zaradi nevarnosti, da eksplozija destabilizira že tako nestabilen stik tektonskih plošč v Rdečem morju? Ali pa zato, ker je na poti kanala še vedno okoli 3 milijone kopenskih min iz II. svetovne vojne?


Vir: RealLifeLore