Američani so v okviru operacije Plug raziskovali možnosti uporabe podzemnih jedrskih eksplozij v gradbeni industriji, predvsem procesih izkopavanja, ter pridobivanju zemeljskega plina s pomočjo hidravličnega drobljenja oziroma zloglasnega frackinga. Raziskave so trajale od leta 1958 do 1975, njihove posledice pa so v puščavi Nevade v obliki kraterjev vidne še sedaj.
Na dokaj podobne ideje so prišli tudi v takratni Sovjetski zvezi, le da so se tam osredotočili na pridobivanje zemeljskega plina in rudarjenje, nekoč pa so tudi razstrelili del neke reke, da bi ustvarili rezervoar. Ta je sicer nastal, a je neuporaben, saj je še dandanes radioaktiven.
A vse ideje le niso bile neuporabne. Sovjeti so v okviru raziskav ugotovili, da bi z jedrsko eksplozijo lahko rešili precej zoprno težavo. Leta 1963 je v Uzbekistanu na eni od vrtin zemeljskega plina prišlo do eksplozije in požara. Iz globine 2,4 kilometre je vsak dan na površje ušlo 12 milijonov kubičnih metrov plina in to s takšno silo, da ognja na noben način ni bilo mogoče pogasiti. In to vse do leta 1966, torej cela tri leta…
Nato je nekdo prišel na idejo, da bi v bližini vrtine izvrtali globoko luknjo, vanjo spustili bombo in jo detonirali po vzoru gašenja požarov na naftnih vrtinah. A težava je bila v tem, da izvor ognja ni bil na površju zemlje ampak globoko pod njo, zato eksplozija na površju ne bi pomagala. Bi pa pod njo, a morala bi biti tako močna, da bi zamašila vrtino in s tem preprečila uhajanje plina. In brez plina ni ognja. Ideja je bila vsekakor zanimiva, težava je bila le v tem, da s klasičnim rudarskim eksplozivom ni bilo mogoče doseči dovolj močne eksplozije. Edina možnost je bila jedrska bomba. Fiziki so izračunali, da če bi hoteli, da bomba zamaši vse luknje v premeru 50 metrov od mesta eksplozije, mora biti ta jakosti 30 kiloton oziroma dvakrat močnejša kot je bila tista nad Hirošimo. In so se lotili dela.
Najprej so v bližini vrtine izvrtali 1,4 kilometra globoko luknjo. Nato so vanjo spustili jedrsko bombo, luknjo pa zalili z betonom in počakali, da se je strdil. Jeseni 1966 je okolico vrtine stresla eksplozija, ki je v zrak dvignila obilico prahu. Ko se je oblak polegel, je tudi ogenj, ki je bruhal iz vrtine, začel počasi ugašati in po dvajsetih sekundah popolnoma ugasnil. Po točno 1064 dneh je okolico zajela – tišina. Kaj pa radioaktivno sevanje? Meritve na površini nad eksplozijo ga niso zaznale.
Ruski inženirji so bili seveda navdušeni, a le nekaj mesecev kasneje so se znašli pred novim izzivom. Do še hujšega požara je prišlo na vrtini v Pamuku. Ta je bil bistveno bolj neroden, saj plin ni uhajal le iz vrtine ampak tudi iz različnih lukenj v okolici. Ubrali so enako metodo - izvrtali so 2,44 kilometra globoko luknjo, vanjo spustili 47-kilotonsko jedrsko bomo, vse skupaj zacementirali in sprožili. In zadeva je spet delovala. Sicer je ogenj ugasnil šele po nekaj dneh, a vendarle.
Na podoben način so v Sovjetski zvezi kasneje pogasili še tri požare na plinskih vrtinah, zadnjega leta 1981.
Vir: Interesting Engineering
