Pogosta rastlinska vlakna, kot sta bombaž in lan, so naravno neenakomerna in nagubana. Na mikroskopski ravni so sestavljena iz dolgih verig zvitih molekul celuloze. Med proizvodnjo se ta vlakna raztezajo, sukajo in poravnajo, da nastanejo gladke niti. Kemične vodikove vezi pomagajo držati verige skupaj ter tkanini dajejo trdnost in kohezijo. Ko so vlakna stkana ali pletena, ostanejo pod napetostjo fiksirana na mestu. A ta vlakna imajo, kot pravijo strokovnjaki, nekakšen »spomin«. Ko so izpostavljena toploti, vlagi ali mehanskemu delovanju, se nagibajo k sprostitvi in vrnitvi v svoje prvotno, nagubano stanje. To pojasnjuje, zakaj se nekatere tkanine zlahka mečkajo in zakaj po pranju pride do krčenja.
Ključno vlogo pri vsem skupaj ima vroča voda. Ta poveča energijo vlaken, zato začnejo vlakna vibrirati, kar povzroči, da se vodikove vezi razgradijo. Ohlapno pletene tkanine so bolj ranljive, saj njihovi odprti zanki omogočajo več gibanja, medtem ko gosto tkane tkanine krčenju bolj kljubujejo, ker omejujejo gibljivost vlaken. Celuloza je tudi hidrofilna, kar pomeni, da privlači vodo. Ko molekule vode prodrejo v vlakna, ta nabreknejo in postanejo bolj prožna. V kombinaciji z vrtljivim gibanjem pralnega stroja se vlakna skrčijo nazaj v svoje naravno stanje, kar povzroči krčenje oblačila.
Krčenje ni omejeno zgolj na vročo vodo. Kot so izkusila številna gospodinjstva pri pranju viskoze, lahko tudi hladna voda povzroči nabrekanje vlaken. Učinek je manj izrazit, vendar mehansko mešanje še vedno prispeva h krčenju. Za zmanjšanje tveganja strokovnjaki priporočajo uporabo hladne vode, nizkih hitrosti ožemanja in nežnih pralnih programov. Etikete pogosto ne pojasnjujejo v celoti vpliva mehanskega delovanja, zato je izbira programa »občutljivo« pogosto najvarnejša možnost.
Različna vlakna se krčijo na različne načine. Volna, živalsko vlakno iz beljakovin keratina, ima površino prekrito s prekrivajočimi se luskami, imenovanimi kutikularne celice. Med pranjem se te luske odprejo in medsebojno zaskočijo, kar povzroči sprijemanje oziroma »filcanje«. Rezultat so gostejša in manjša oblačila. Sintetična vlakna, kot sta poliester in najlon, se obnašajo drugače. Izdelana so iz polimerov na osnovi nafte in vsebujejo kristalinična območja, ki delujejo kot notranje ogrodje, preprečujejo gubanje ter povečujejo odpornost proti krčenju.
Raziskovalci razvijajo nove materiale za reševanje tega problema. Eden od pristopov so mešane preje, ki združujejo naravna in sintetična vlakna. Drug pristop vključuje polimere s spominom oblike, ki lahko ob izpostavitvi toploti ali vodi spremenijo ali ponovno zavzamejo prejšnjo obliko. Ti se razlikujejo od elastičnih vlaken v raztegljivih tkaninah, ki se po raztezanju preprosto vrnejo v prvotno stanje.
Pri oblačilih, ki so se že skrčila, lahko pomaga preprost reševalni postopek. Namakanje kosa v mlačni vodi z dodatkom balzama za lase ali otroškega šampona – približno ena jedilna žlica na liter – lahko vlakna začasno zmehča. Nežno raztezanje tkanine nazaj v želeno obliko ter sušenje v ravnem položaju ali pod rahlo napetostjo lahko delno povrne velikost. Kot pojasnjujejo znanstveniki: »Balzami vsebujejo kemikalije, znane kot kationski surfaktanti. Ti začasno podmažejo vlakna, jih naredijo bolj prožna in omogočijo, da jih nežno povlečete nazaj na pravo mesto.« Čeprav ne gre za popolno povrnitev, lahko ta metoda oblačila znova naredi uporabna.
Vir: Swinburne University of Technology
