Najprej se moramo vprašati, kakšno je število možnih kombinacij oziroma različnih zaporedij posameznih elementov neke množice. Če so v njej le trije elementi in če jih označimo z 1, 2 in 3, so možnosti naslednje: 1 2 3, 1 3 2, 2 1 3, 2 3 1, 3 1 2, 3 2 1, torej je kombinacij 6. Če so štirje, jih je že 24, če 5 že 120 in tako naprej. Vidimo torej, da število hitro narašča, izračunamo pa ga z matematično operacijo, ki jo imenujemo faktoriela ali fakulteta, označimo pa s klicajem. Operacija pomeni, da zmnožimo vsa cela števila do števila, ki stoji pred znakom fakultete:
2! = 1 x 2 = 2
3! = 1 x 2 x 3 = 6
4! = 1 x 2 x 3 x 4 = 24
…
Če imamo kupček 52 kart, bo število možnih kombinacij 52!. In koliko je to? Če stvar izračunamo, dobimo 68-mestno število, »na kratko« zapisano 8,06 x 1067.
Pri tako velikih številih imamo vedno problem, kako si jih predstavljati. Če bi recimo hoteli pokazati razmerje med milijonom in milijardo na 10-metrov dolgi mizi, bi ugotovili, da če je celotna miza dolga milijardo enot, je milijon dolg le - 1 centimeter. Hmmm, mar ne? Kako si torej predstavljati prej omenjenih 52! Z mizo zagotovo ne. Z zanimivo analogijo, ki da vsaj malo (ampak res malo) občutka, so pred časom poskrbeli v izredno zanimivi in posnemanja vredni britanski oddaji Qi.
Če bi okoli vsake zvezde v naši galaksiji krožilo trilijon planetov, na vsakem od teh bi živelo trilijon ljudi, vsak od teh ljudi pa bi imel trilijon kompletov kart in bi vsakemu od teh ljudi nekako uspelo vse te komplete kart mešati 1000-krat na sekundo vse od velikega poka naprej, bi se enako zaporedje prvič pojavilo šele zdaj.
Zato lahko z veliko matematično gotovostjo trdimo, da če dobro premešate kupček kart dobite zaporedje, ki ga ni »namešal« še nihče in ga tudi ne bo…
▪
